V IRANU NIČ NOVEGA
V Iranu je zaključen uradni del volitev, neuradnega še ni konec. Na ulicah vseh večjih mest na jugu države demonstrirajo milijoni nezadovoljnih volilcev. Uradni zmagovalec volitev je postal že v prvem krogu dosedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad. Svet ga pozna kot eno izmed redkih točk na osi Zla, kot zanikovalca Holokavsta in revizionista, izbrisevalca Izraela, spodbujevalca mednarodnega terorizma in potencialno jedrsko grožnjo svetovnemu miru, še posebej pa Bližnjemu Vzhodu in Evropi. Iranci ga poznajo drugače. Če mu v zunanji politiki očitajo kvečjemu stil, je drugače na notranje političnem prizorišču. Tam je konzervativec z diktatorskimi težnjami, sočasno pa je socialni populist, ki je razdelil milijarde naftnih dolarjev med najbolj depriviligirane. V njegovem času je močno zrasla inflacija. Kljub rekordnim cenam nafte, država ni zagnala gospodarstva in nima omembe vrednih deviznih rezerv.
Volitev se je udeležilo kar 82% vseh volilnih upravičencev. Ahmadinedžad je dobil volitve s 62,6% glasov, kar za odstotek več kot pred štirimi leti. Takrat je premagal bivšega predsednika Rafsandžanija. Da bo zmagal, so kazale vse raziskave javnega mnenja, tudi tista, ki jo je med 11. in 20. majem izvajala neka ameriška organizacija. Podpora Musaviju je do televizijskih soočenj, v katerih je Ahmadinedžad ostro napadel tekmeca z obtožbami o povezavah s skorumpiranimi vplivneži, še posebej z sinovi Rafsandžanija, ki velja za najbogatejšega prebivalca Irana, rasla. Musavi se teh napadov ni znal obraniti, zato je podporo ponovno začel pridobivati Ahmadinedžad. Celo za slabo stanje gospodarstva in precejšnjo inflacijo volilci niso krivili predsednika. Tudi Musavijemu krogu je bilo jasno, da je Ahmadinedžad veliki favorit. Možnost za izvolitev bi imel le v primeru, da pride do drugega kroga volitev, v katerem bi pobral vse glasove proti Ahmadinedžadu.
Ahmadinedžad ima močno podporo predvsem na deželi in med revnim mestnim prebivalstvom. Politično zaslombo mu nudijo tradicionalne institucije islamske republike; Svet varuhov revolucije z vrhovnim ajatolo Alijem Hamenejem, Revolucionarna garda in prostovoljna milica Basidž. Prav pripadniki te so tisti, ki so najbolj neusmiljeno napadali demonstrante in so krivi za večino ubojev. Za Musavijem stoji iranska mladina in urbani srednji sloj, ki ga vidi kot reformista in modernista. Musavi si je pridobil tudi podporo bazarja, ki ni zadovoljen z ekonomskimi politikami. »Reformist« Musavi, ki je bil v času ajatole Homeinija premier, je nekoč veljal za pripadnika trde revolucionarne in nacionalistične struje. Zaradi tega ga je Rafsandžani, sedanji podpornik, ko je postal predsednik, zamenjal. Rafsandžani in njegov klan obvladujeta pravi finančni imperij, zunanjo trgovino, nepremičnine in mrežo 300tih privatnih univerz po vsej državi. Prav preko teh univerz so uspeli aktivirati okoli 3 milijone študentskih aktivistov v podporo Musaviju.
Zmotno je mišljenje, da med kandidati obstaja kakšna velika ideološka in praktična razlika tako v zunanji kot notranji politiki. Gre za ljudi iranske teokratske elite, ki imajo konsenzualne poglede na bistvene elemente državne ureditve, zunanje politike in zagovarjanja pravice do jedrske energije. Vsi kandidati morajo priseči zvestobo teokratski ustavni ureditvi, njihovo primernost mora potrditi Svet varuhov revolucije. Zato med njimi poleg želje in volje po oblasti obstajajo največje razlike v tem, kateri krogi vpliva stojijo za njimi. Ideološke razlike so minorne. V resnici je šlo za boj med sedanjim vrhovnim ajatolo Hamenejem in iranskim ”kardinalom Richelieujem”, Rafsandžanijem oziroma za nadzor nad zunanjo trgovino, privatnim šolstvom in kmetijstvom, ki so ga Ahmadinedžadove ekonomske politike ogrožale.
Četudi bi zmagal Musavi, se razen malce več svobode na kulturnem področju ne bi spremenilo nič bistvenega. Temeljna struktura delitve oblasti v islamski republiki bi ostala ista, notranja razklanost iranske družbe pa tudi. Zagovorniki demokracije in svobode so v resnici stavili na napačnega konja. Prave demokracije v Iranu še dolgo ne bo.

BIBI ZA MIR IN PALESTINSKO DRŽAVO
Izraelski premier Netanjahu se končno strinja z ustanovitvijo palestinske države. Bibi bi začel s pogajanji nemudoma in brez postavljanja pogojev, spoštoval bi celo mednarodne sporazume. UPS?! No, v resnici jih ne bi.
Jeruzalem mora ostati nedeljen in biti prestolnica Izraela, novih naselbin ne bi več gradil, starih ne bi umaknili, dovolili pa jim bi »naravno« rast. Palestinski begunci nimajo pravice povratka na svoje nekdanje domove v Izraelu, rešitev morajo poiskati zunaj meja Izraela. Končna rešitev konflikta je možna le, če Palestinci priznajo Izrael kot židovsko državo. Izrael se ne bo pogajal s teroristi, zato morajo Palestinci izbrati med mirom in Hamasom. Izrael bi priznal Palestinsko državo, če bi ta bila povsem demilitarizirana in ne bi imela suverenosti nad svojimi mejami, zračnim prostorom in morjem. Skratka Bibijevi pogoji so takšni, da jih ne more sprejeti noben palestinski voditelj, če noče veljati za narodnega izdajalca. Evropska in ameriška politika sta Bibijev govor pozdravila kot pomemben premik h končni rešitvi palestinskega vprašanja.

DOMORODSKA ZMAGA
V Peruju je zaradi žrtev, ki so jih terjali spopadi med policijo in indijanci, odstopil premier. V odstopni izjavi se je opravičil domorodskim voditeljem zaradi sprejema zakonov, ki so pripeljali do množičnih demonstracij. Ti bi omogočili izkoriščanje amazonskega pragozda v komercialne namene, še posebej za črpanje nafte in zemeljskega plina. Premier Simon misli ostati na položaju le toliko, da bo prepričal kongres, da prekliče sporno zakonodajo. V podporo domorodcem so v Limi demonstrirali tudi študentje in sindikati, protestno je odstopila ministrica za enakopravnost žensk. Neoliberalne politike predsednika Garcie niso več samoumevne, še manj politika izvršenih dejstev. Zaradi nasilnega reševanja družbenih problemov je njegova priljubljenost padla pod 30%.

CARTER V GAZI
Bivši ameriški predsednik in nobelovec Jimmy Carter je obiskal Gazo, kjer si je ogledal razdejanje in se srečal z vodjo Hamasa, Ismailom Hanijo. Na skupni tiskovni konferenci je rekel, da Izraelci ravnajo s Palestinci slabše kot z živalmi in jih pozval k takojšnjemu prenehanju blokade Gaze. Nedopustno je stradanje 1,5 milijona ljudi po tem, ko so jih zrešetale rakete in bombe. Ob porušeni ameriški šoli je dejal, da je grozljivo, da so jo porušile ameriške rakete izstreljene iz ameriških letal.
Hanija se je zavzel za nastanek palestinske države s polno suverenostjo v okviru meja izpred leta 1967, kar je precejšnja sprememba od časov, ko je Hamas Izraelu zanikal pravico obstoja. Pohvalil je tudi govor predsednika Obame v Kairu, saj gre za nov ton in nov duh v uradni ameriški govorici.

BITKE ZA SEVER
Od začetka leta ZDA in NATO odkrito z besedami in dejanji širita svoj vpliv v Arktični krog. S predsedniškim ukazom januarja letos imajo ZDA v Arktiki temeljne varnostne interese, ki vključujejo protiraketno obrambo, prisotnost strateških in taktičnih pomorskih ter zračnih sil. Istega meseca je NATO organiziral seminar na temo varnostnih vidikov na »Visokem Severu« za sekretarje in visoke vojaške poveljnike. V zadnjih mesecih države NATA posamično ali kolektivno dramatično povečujejo vojaško prisotnost na tem območju. Od 8. junija poteka na Švedskem največja vojaška vaja vseh časov v arktičnem območju. V njej sodeluje 8 držav NATO ter Švedska in Finska, bojna skupina z letalonosilko in vsaj 50 lovskih letal. Ne parlament in ne komisija za obrambo švedskega parlamenta nista bila obveščena o obsegu vaje. Desničarska vlada bi rada kljub nasprotovanju državljanov vključila Švedsko v NATO. Po mnenju predstavnikov vladajoče Liberalne stranke ne smejo politične stranke le slediti javnemu mnenju, morajo ga tudi oblikovati. Prav zaradi želje desnih strank po vključitvi v NATO Švedska počasi ukinja naborniški sistem za varovanje države. Skupaj s Finsko namerava ustanoviti skupno Nordijsko bojno skupino.
Podobni premiki se dogajajo na Finskem, kjer so prav v zadnjih tednih ameriški piloti šolali finske kolege. V 7 dni trajajočih vojaških vajah so vadili prečrpavanje goriva v zraku. To je sploh prvič, da je bila nad Finsko skupina ameriških letečih cistern. Podobno kot na Švedskem konzervativna vlada počne vse, da bi bilo javno mnenje naklonjeno vstopu v NATO. V teh dnevih poteka največja vojaška vaja v finski zgodovini. V njej sodeluje 18.000 vojakov vseh rodov vojske, od mornarice do letalstva.
Norveška je z začetkom meseca preselila sedež generalštaba iz juga države na sever. S tem je postala prva država, ki ima sedež generalštaba znotraj arktičnega kroga. Sočasno Norvežani pozivajo zvezo NATO, da mora biti «Visoki Sever« predmet naslednje reorganizacije poveljniške strukture zveze. Le ena država z arktičnim oceanom ni članica ali simpatizerka NATA, zato je potrebno imeti strategije, ki bodo naslavljale temeljne varnostne interese Zahoda.
Vojaške vaje potekajo tudi v Baltiku. V njih sodeluje 12 držav, prisostvuje ji tudi ameriški kontraadmiral na krovu poveljniške ladje 6. ladjevja. Tam je sprejel tudi litvanskega predsednika in bivšega sodržavljana Valdasa Adamkusa. Ta se je v imenu vseh državljanov zahvalil NATu za podporo in solidarnost v njihovem boju za prepričanja in ideale. NATOvo letalstvo bo še vnaprej nadziralo zračni prostor nad Estonijo, Latvijo in Litvo. Proti koncu leta bo to nalogo prevzelo nemško letalstvo, ki bo prvič po drugi svetovni vojni le pet minut leta od Leningrada.

Jura Štok