Vse bolj postaja jasno in očitno, da je potrebno nekaj temeljitega spremeniti, da gre zamenjati politične in ekonomske strukture, ki niso sposobne oblikovati novih pristopov za prihodnost. Vsakemu, ki je sposoben kanček kritičnega mišljenja in presoje, postaja zaznavno in vidno, da so te strukture povsem samozadostne, zato tudi nimajo nobenega interesa, da bi se spremenile, se obnovile, da bi se odzivale na potrebe ljudi ter se resno soočile z vprašanji okolja, sobivanja, revščine, energetske in prehrambene oskrbe ter pravične (re)distribucije dobrin.

Volitve, ki naj bi utemeljevale in legitimizirale demokracijo, pa naj si bodo te parlamentarne ali volitve v EU parlament, so se zreducirale na tehtanje o izbiri med slabim in še slabšim. Odločamo se za manjšo in večjo škodo, izbiramo med nekom, za katerega predpostavljamo, da nam je malenkostno ideološko ali vrednostno bližje in drugim, ki nam ni. Izbiramo zgolj med manjšim in večjim zlom, kar ne pomeni nič drugega kot to, da v vsakem primeru izberemo in legitimiziramo prav ZLO samo. Mar res nimamo nobene druge možnosti, kot da (še naprej) podpiramo, vzdržujmo in se odločimo za Zlo?

Brez pravega verjetja, pričakovanj, brez upanja, da bo dejansko kaj drugače, da se lahko kaj res in resnega spremeni kot pa zgolj odtenek v mavrici politične demagogije. Tudi če se skušamo prepričati, da je pomembno voliti, da je bolje oddati glas, kot pa se vzdržati, se vedno znova kaže, da slepimo sami sebe in vztrajamo v iluziji samoprepričanja, da imamo vsaj minimalen vpliv. Vse prevečkrat se izkaže, da ni razlik, da ta in ona opcija delujeta na enakih koruptivnih in interesnih principih ter se utemeljujeta v istih praksah; laži, klientelizmu, podkupljivosti, favoriziranju lastnih interesov. Le-te imajo neizogibno enake učinke in povsem nasprotne rezultate od želenih in pričakovanih s strani tistih, ki jih volimo.

Izjemno nizka udeležba EU volitev, še posebno na nacionalni ravni, bi morala biti dojeta s strani politikov kot zaskrbljujoče sporočilo, ki bi ga morali vzeti resno v pretres. A zgodilo se je prav nasprotno, vsak je na svoj način hitel interpretirati svoj rezultat kot dober uspeh in kot dosežek zastavljenih ciljev. Streznitev o kateri govori g. Janša bi jo moral v prvi vrsti aplicirati na sebi. Morda gre nizko volilno udeležbo razumeti prav kot streznitev ljudi, ki počasi dojemajo, da institucije EU delujejo avtokratsko in birokratsko ter da je to sistem, ki ga ne gre podpirati in vzdrževati; potrebno ga je čimprej razgraditi, da se vzpostavi nov. Treba ga je razkrinkati na njegovih mestih oblasti in moči. Tam kjer se stikata, združujeta, podpirata in dopolnjujeta finančni in politični sistem. Tam kjer vladajo raznovrstni eksperti, ki si jemljejo pravico, da nam krojijo svet in življenje na njem.

Država, ki je izgubila svojo suverenost na področju fiskalne in monetarne politike, ekonomije in večjega dela zakonodaje si tega imena več ne zasluži. Zato se morajo politiki nujno nehati pretvarjati in nas zavajati, da se gredo državno ali nacionalno politiko nam v korist in blagor. Tri četrtine zakonodaje se že sprejema na nivoju EU. Ob zavedanju tega dejstva se mora t. i. državni aparat nujno spremeniti in se prilagoditi. Državni zbor bi se moral s temi novimi razmerami soočiti; potrebno je zmanjšati število poslanskih mest. Zakaj pa ne, za dobre dve tretjine, toliko za kolikor se njihov obseg dela zmanjšuje. Povsem dovolj bi bilo 25 poslanskih mest; si predstavljate kakšen pomemben prihranek bi to na letni ravni pomenilo za državni proračun? Pripravljena sem staviti, da učinek in rezultati dela ne bi bili bistveno drugačni kot so sedaj. Prav nasprotno, lahko, da bi delo potekalo celo bolj transparentno in bi produktivnost bila večja. Tudi o smiselnosti Državnega sveta gre temeljito razmisliti. Sedanje pristojnosti vsekakor ne opravičujejo neopaznih učinkov in stroška tega organa.

Elena Pečarič