Razmesarjenost

Avtor Katja Lenart | 14. junij, 2009 @ 9:15

Tisto srhljivo živalsko truplo se mi je res zataknilo v podzavesti. Ne morem si kaj, grozno je izgledalo.

Petsto kilometrov naše zemljice je prelutal, kdo bi vedel, kakšna je bila njegova zgodba. Mlad je bil in zmeden. Nekje se je ločil od kosmate mame in postal tarča človeštva.

Nekako se je priklatil do Tivolija, nebodimutreba. Zanimiv zeleni raj sredi mesta. Pa še gozd in hrib sta bila blizu. Kar v gozd jo je mahnil.

Sredi gozda je sumljivo zadišalo po medvedih. Prav zaudarjalo je, jebemomast. Skozi tisto kovinasto mrežo je zlezel in pristal v nekem čudnem zaporu za vseh sort živali. Medvedi, zaprti v neki čudni jami, so izgledali depresivni. Nerazumljivo so bemtili, kdo bi jih razumel.

“Kako si pa ti sem našel?” ga je spraševal tisti umazani in zguljeni medvedji samec.
“Ah, klinc, iz Kočevskega roga sem uletel…Dolga zgodba. Kaj pa vi tam spodaj delate?”
“Fant moj, nočeš vedet. In stavim enega oskrbnika, da boš kmalu pristal pri nas…”

Pa je krenil dalje.
“Tjakaj pa res ne bi rad padel”, mu je švignilo čez lobanjo. “Sploh pa ne pri takem gozdu in dobri družbi…”

Iz živalskega vrta je bilo polje neskončno.
“Nekje vendar morajo biti kakšni normalni medvedi”.

In je takole še malce zaokrožil med panično Ljubljansko publiko. Saj ne, da ni užival, v teh slovenskih gozdovih se zna mlad medved tudi zabavati. Biti medved je lahko lepo.

Ko je ravno našel novo rastlinsko vrsto, ki se mu je sicer grdo zataknila med zobmi, ga je zadel pekoč šus omotice. Počasi so mu odpovedovale mišice na nogah, hrbta ni več čutil. Prazno se je zgrudil na tla. Od nekje so pridrveli čudni temni ljudje in si ga ogledovali.

Dvigovali so mu šape, šteli kremplje. Zapisali težo, širino lobanje, dolžino ušes, barvo dlake, usklajenost zobovja. Nataknili so mu ovratnico in jo malce preveč zategnili. In niti trzniti ni mogel, samo nemo je strmel predse in čakal, da ga po razgibani vožnji skozi makadamske ceste in dinamičen teren, odložijo sredi notranjskih gozdov.

Pa je nesrečnik pristal v rokah nagačevalca. Odrezal mu je glavo, ki je pri nagačenem medvedu sila pomemben del. Šape je odsekal, ker sicer kože ne more sneti s telesa (zato tudi rez na vratu). Tudi drobovje je odstranil, najbrž bo črevesje in notranje organe napolnil s tistim posebnim skrivnostnim polnilom, da bo nagačen izgledal karseda prepričljiv (to je cela umetnost!).

Truplo, ki to sploh ni, je odvrgel v nek jarek, morda pa ga je tja prinesla potočnica. Jasno, črvi so ga napadli, sveže meso je v mesojedi divji naravi prava pravcata poslastica.

Oči na peclje, morda ga boste uzrli v kateri od divjačinskih gostiln, kako bolšči v prazno (dobro si oglejte oči nagačene živali), ampak jaz ne bi [1] računala na to.

V pokončni pozi, z iztegnjenimi šapami, Rožnik zdaj preži na neznanega opazovalca. Verjemite mi, to ni ne prvi in ne zadnji zverinsko razmesarjen slovenski medved. Navadno storilci ostanke pospravijo.

Žalostna sem, to so grdi prizori.

Katja Lenart


Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si

URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2009/06/14/razmesarjenost/

URLs in this post:
[1] računala: http://www.titoville.com/images/tito-in-medved.jpg