Star vic: Dokaz, da ni Boga je, da imajo cerkve strelovod!
Kaj pa če je obratno, da so prav strelovodi na cerkvah dokaz, da bog je?

Kot Rupel ob znameniti Vilenski izjavi, je papeški nuncij v Sloveniji g. Abril y Castello, minulo nedeljo, ko je v nagovoru na spominski slovesnosti za žrtvami povojnih pobojev ob breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu, brez potrebe bleknil, da so se v Kočevskem Rogu v imenu neke ideologije zgodili zločini, ki jih nobena ideologija ne more opravičiti, izpustil odlično priložnost, da bi držal zaprta usta.

Še huje, izpustil je imenitno priložnost, da odpre usta in iste besede pove na drugi, sporedni slovesnosti, na prvem evropskem kongresu izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma v letih 1920 - 1945, ki je bila v Ljubljani oz. na enem od treh večjih zborovanj nekdanjih izgnancev, na Golici, v Mariboru in v Mostecu v Ljubljani.

Belogardisti? Kdo so to? Prava béla gárda (tudi béla armáda) je bila procarska vojska v času ruske državljanske vojne po oktobrski revoluciji do leta 1922. V Sloveniji je bil naziv bela garda samo partizansko poimenovanje za prostovoljno paravojaško protikomunistično milico Milizio volontario anticomunista (MVAC), ki je bila ustanovljena 6. avgusta 1942 na ukaz poveljnika 11. armadnega zbora generala Maria Robottija. Predhodnik MVAC so bile paravojaške vaške straže, pokroviteljstvo okupatorja nad njimi pa so zahtevali slovenski politiki, ki so se odločili za sodelovanje z okupatorjem, in militantna duhovščina RKC. Stike z okupacijsko oblastjo so poleg politikov »konzulte« vzdrževali cerkveni krogi. Izpostavil se je zlasti dr. Lambert Ehrlich, vodja Katoliške akcije. Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je večina pripadnikov MVAC zatekla na grad Turjak, kjer so jo slovenski partizani uničili v bitki.

Domobranci? Kdo so to? Ime in tradicija sta povzeta po hrvaškem domobranstvu, ki je nastalo leta 1868 na temelju hrvaško - madžarskega sporazuma. Za časa kraljevine Jugoslavije je bilo hrvaško domobranstvo razpuščeno, med 2. sv. vojno pa se je tako imenovala redna vojska nacistične tvorbe NDH. V neodvisni Hrvaški se od leta 1991 hrvaško domobranstvo imenuje njena rezervna vojaška sestava. Na področju bivše Ljubljanske pokrajine, ki jo je Tretji rajh zasedel po kapitulaciji Italije, je nemška uprava iz ostankov protikomunistične milice MVAC, Legije smrti in Jugoslovanske vojske v domovini (četnikov) septembra 1943 organizirala pomožno policijsko-paravojaško organizacijo Slowenische Landeswehr. Nemci so pobudo za ustanovitev Slowenische Landeswehra sprejeli zaradi pomanjkanja lastne vojske. Slowenische Landeswehr so bili oboroženi, opremljeni in plačevani s strani Nemcev in bili podrejeni vsakokratnemu višjemu vodji SS in policije.

Pod Krenom zato ni zanesljivo nobenih, po g. Abrilu y Castellu » … ujetih in neoboroženih vojakov …« pobitih » … v imenu ideologije sovraštva …«, pač pa samo trupla, žal izvensodno, pobitih oboroženih pripadnikov pomožne policijske-paravojaške organizacije Slowenische Landeswehr, ki so bili opremljeni in plačevani s strani Nemcev in bili podrejeni vsakokratnemu višjemu vodji SS in policije. Ki so na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu prisegli »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.« Sic!

Gospod Abril y Castello zanesljivo tudi ve za dogovor velike četverice na Jalti, ki je sklenila, da bodo vse kvizlinške enote, ki so sodelovale z Nemci, torej tudi pripadniki pomožne policijske-paravojaške organizacije Slowenische Landeswehr, ki so bili opremljeni in plačevani s strani Nemcev in bili podrejeni vsakokratnemu višji vodja SS in policije, po zmagi izročeni nacionalnim enotam zaveznikov. Končno so pripadnike pomožne policijsko-paravojaške organizacije Slowenische Landeswehr pred prihajajočo, za njih, temno usodo opozarjali tudi sami slovenski predstavniki v londonski begunski vladi! Sicer ta ni bila bistveno nič drugačna od usoda pripadnikov pomožne policijsko-paravojaške organizacije Slowenische Landeswehr, usoda njihovih, po ideologiji in orožju, bratov drugod po Evropi! Smrt. Kdor seje veter, žanje vihar.

Božji namestnik na Zemlji (mimogrede, kakšen napuh: božji namestnik, kot bi bil Bog predsednik uprave multinacionalke, kot je vsakokratni papež s svojimi namestniki in pomočniki, predsednik uprave multinacionalke Cerkve … Kakor na zemlji tako v nebesih … Sancta simplicitas!) je zanesljivo vedel, kdo je hudič, s katerim se je zvezal. In ni ga pretirano motilo, da je pošiljal ta hudič, najprej v Dachau, nato v Buchenwald, potem pa že industrijsko, na široko, v KZ Jude, pa katoliške duhovnike in nemške katolike, ki vere v Boga niso hoteli zamenjati za vero v Führerja!

Še bolj papeški od papeža je bil morda nekoč čisto prijazen vaški župnik Gregorij Rožman, nato pa povsem nekompenten in svoji novi dolžnosti nedorasel ljubljanski škof, ki je zanesljivo vedel za Hitlerjeve besede, izrečene v Mariboru zgodaj, že 26 aprila leta 1941: » »Naredite mi to deželo spet nemško!« in zanesljivo vedel tudi za kolone izgnancev na Hrvaško, v Srbijo, v Nemčijo in vedel za ukradene otroke, ki so krenili na pot, za mnoge brez povratka … Med njimi so bili večina katoliki. Niso bili komunisti, ki jih je Rožman sovražil, bili so samo Slovenci, in kot je bila večina Slovencev, pregnancev in tudi partizanov, večina katoliki. Njegove ovce!

Zgodaj poleti leta 1945 se pastirju Rožmanu ni mudilo za ovcami, ki jih je zapeljal in nato same spustil na kratko pot v nebesa, čeprav jim je, dokler sta bila nemška moč in nemški denar, formalno ves čas ne čelu. Pa saj se mu tudi v letih 1941 do 1943 ni mudilo za njimi ne na Rab, ne v Gonars ne na Lipare!
Povsem enostavno, in druge razlage ne more biti, Gregorij Roman ni verjel v Boga in v nebesa, zato jo je raje, z ukradenim hrvaškim judovskim zlatom in s somišljeniki, ki se jim prav tako ni mudilo na srečanje z Bogom, ker seveda niso verjeli vanj, popihal na varno v Švico in nato z vatikanskimi potnimi dokumenti v Ameriko, mnogi pa z enakimi papirji v Argentino!

Vse to, in še mnogo več ve papeški nuncij v Sloveniji g. Abril y Castello. Pa pokojni nadškof Perko, pa prihajajoči graščak v Goričane (pa ne, da se nam bliža peta partijska konferenca?) in številni dopisniki, tudi sem, na te strani. Vendar govorijo in pišejo drugače.

Zato imajo Cerkve strelovode. Ker se cerkveni pastirji in številne ovce bojijo, kaj pa, če je nekje le Bog?

Matjaž Vizjak