Se še spomnite tovarišice in tovariši, zakaj smo želeli izstopiti iz SFRJ in imeti svojo samostojno in neodvisno državo? Kaj so bili razlogi, da nismo hoteli več sobivanja z drugimi narodi in narodnostmi? Pozaba in potlačitev nam je omogočila, da smo z lahkoto zaplavali v drugo enoumje. Sedaj smo vsi postali gospe in gospodje. In da bo paradoks še večji, prav najuglednejši tovariši so čez noč postali največji gospodje. Odbor za človekove pravice je prevzel državo in se požvižga na pravice državljank in državljanov.

Zamenjali smo zastavo, himno in gospodarje v Bruslju. Čeprav je bilo vodilo, zagon in temelj osamosvojitve Slovenije vzpostavitev samostojne in suverene države, države utemeljene na vrednotah enakosti in spoštovanja človekovih pravic, socialne in pravne države, ki si želi mir in dobre sosedske odnose ter spoštovanja in odprtosti, so se v teh letih stvari zelo oddaljile od idealov in vrednot, planov in načrtov za prihodnost. Prihodnost, ki je sedaj postala sedanjost in v kateri je naš vsakdan bistveno drugačen od obljubljene dežele, v kateri naj bi vladalo blagostanje ljudi. Države, ki ji je merilo uspeha, kakovost življenja, spoštovanje človekovih pravic in ustvarjanje enakih možnosti, preprosto ni zaslediti, je ni zaznati. Iz enega enoumja smo tako rekoč zaplavali v drugo, čeprav je bil razglašen namen obljubljenih sprememb odpravljanje vseh oblik enoumja. Prepričali so nas, da obstaja le ena in edina prava pota, ki jo za nobeno ceno ne gre zamuditi. Tako smo prostovoljno privolili, da se vdamo in razprodamo, da se odrečemo samostojnosti, avtonomiji, suverenosti, neodvisnosti, da se odrečemo državi. Prepričani in v dobri veri, da bomo bolj varni in nam bo veliko bolje.

To pot so za nas pripravili razprodani politiki, ki so svoje interese skrili v tako imenovanih nacionalnih interesih s katerimi se oportunistično vsakokrat sproti bahajo. Neizogibno je bilo potrebno sprejeti vse kar nam je bilo ponujeno s strani velesil; NATO, EU. Pri tem se ne tehta in preučuje argumente, ampak se poskrbi za medijsko propagando, ki predstavi stvari tako, da ni videti alternativ, da izniči vse proti argumente in nevarnosti. Informacije preplavijo, zadušijo in izničijo drugače misleče.

V državi, ki podpira in goji enoumje pa skoraj ni prostora za kritično misleče in svobodomiselne državljane, njihov glas ne prodre ali pa se zaduši in izgubi v poplavi neumnih izjav in mnenj. Državne institucije, ki bi morale delati v korist državljanov in izvajati svoje pristojnosti ter naloge v javno dobro delujejo mnogokrat le kot ščit, obramba države pred državljani. Obrneš se na institucijo za konkretno pomoč, a se izgubiš v dopisovanju in prigovarjanju, ki te izčrpa in ohromi ne da bi dobil želeno pomoč ali odgovore, kaj šele zaščito ali varstvo (Urad za enake možnosti, Socialna zbornica, Socialna inšpekcija, ministrstva, razni odbori v DZ…)

Prav vse tri veje oblasti uživajo s strani državljank in državljanov nizko stopnjo zaupanja. To dejstvo samo po sebi deluje zaskrbljujoče in bi nas moralo spraviti v pogon, da zahtevamo takojšnje spremembe v smeri odgovornega ravnanja in izpolnjevanja dolžnosti, ki so jim zaupane.

Državljani niso več pomembni so le orodje upravljanja, vodenja, manipulacije a se jih drži na varni razdalji političnih iger in možnost participacije. Avtokratska oblast se skriva za masko demokracije, je brez odgovornosti. Premika se nad nacionalnimi mejami, je brez obraza, v anonimnosti in si zagotavlja večje profite preko monopolov in privatnih kartelov, ki že sami po sebi pomenijo zlorabo javnih pooblastil. Nosilci teh finančnih oblasti niso več neposredno izpostavljeni v javnosti in se spretno izogibajo tveganju. Uporabljajo moč, ne da bi se izpostavili igri. Kapital in finančne transakcije se ne vežejo na teritorij, ampak se prav prosto in nevidno premikajo.

Politiki so prvi, ki vedo, da je demokracija iluzija, sodniki so prvi, ki se zavedajo, da sta zakonitost in pravičnost iluzorna, ekonomisti so prvi, ki vedo, da je svoboda trga iluzija. In vsi trije se zavedajo in vedo, da je njihov prestiž in njihov prestiž in s tem njihova pozicija ter moč utemeljena prav na teh iluzijah.

Elena Pečarič