Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. (63. člen Ustave Republike Slovenije)

Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7).

In so ga vrgli. Kamen. Strumni mladci Mlade Slovenije, podmladka Nove Slovenije. Tudi Janezu navkljub. Strumni mladci iz obskurne politične stranke, ki je na zadnjih volitvah zbrala približno toliko volilnih glasov, kot se je na Titovem pogrebu pred 29 leti zbralo v Beogradu samo kronanih glav, predsednikov držav in vlad. In, ki jim je zadnji predsednik stranke, tretji iz svoje generacije, ko je politično bankrotirala doma, ušel v zdomstvo.

Zadeva ni enoplastna, kot bi jo - že drugič v življenju ene generacije -, radi naivno prikazali, spet sfanatizirani strumni katoliški mladci. v AD 2009! Ne se slepit!. Za dvema desnima političnima strankama v Sloveniji stojita močni organizaciji. Za Novo Slovenijo, Cerkev. Slovenska, za slovensko, globalna.

Kolikor moralnih bankrotov je slovenska Cerkev doživela v zadnjih 68 letih, bi časten posameznik in vsaka druga organizirana sila, ki je ne vodi le nenasitna sla po tuzemskih dobrinah, velekapitalu in vera v politično moč, ki ji pomaga zgrinjati denar, ki daje vpliv, odnehal. Že zaradi etične, moralne in politične higiene. Slovenska Cerkev pa ne. Iz poraza v poraz do končne zmage (?).

Kratkih 45 let moralne prenove: Nekaj moralne prenove pa je slovenska Cerkev le doživljala v 45 letih socializma v Sloveniji v Jugoslaviji, ko se je ukvarjala s transcedenčnimi vprašanji, kar bi (tudi) Kristus pričakoval od nje (če sploh pričakuje od kaj Cerkve in Cerkva), ne pa s sedeži v parlamentu, slovenskem in evropskem, nadzornih svetih, danih in najetih posojilih in cerkvenih garancijah zanje, v odstotkih donosov in v odstotkih vračil, in dobro prodajljivo televizijsko šaro, bolj v, kot na svojih kanalih.

Od ločevanju duhov k ločevanju ljudi: Škof na Krku ter kritik in urednik Anton Mahnič je z objavo prvega v seriji člankov z naslovom Dvanajst večerov 17. novembra 1884 v Slovencu začel boj za ločitev duhov na Slovenskem in za uveljavitev strogo katoliških načel. Pripadnost katoliškemu taboru je bila po njegovem mnenju bistveni kriterij za pripadnost slovenstvu. Ko je prvi katoliški shod leta 1892 Mahničeve teze sprejel, je bil razkol v slovenskem političnem življenju dokončen.

»Domobranci«: Preko doktorjev Tomca, Ehrlicha in škofa Rožmana je med okupacijo Slovenije (in Jugoslavije) boj za ločitev duhov pripeljal do ustanovitve t. i. slovenskega »domobranstva,« o katerem je SS-general Rösener 1. februarja 1944 zapisal: »Slovensko domobranstvo je deželna formacija, kar pomeni iz Slovencev na italijanskem bojnem območju vzpostavljena enota, ki mora izvajati čisto policijske naloge. Slovensko domobranstvo smo ustanovili na osnovi odredbe vrhovnega komisarja v operacijski coni Jadransko primorje. Te enote so plačane iz sredstev vrhovnega komisarja oz. naravnost iz italijanskih državnih sredstev. Vrhovni šef tega Slovenskega domobranstva je vsakokratni višji vodja SS in policije.« Po sramotni prisegi na ljubljanskem stadionu so domobranci v vojašnici podpisali še naslednjo izjavo v nemščini in slovenščini, ki je glasila takole: »Sem prostovoljno pristopil v Slov. Domobranstvo, v boj in uničenje komunizma, kateri je moji deželi že toliko gorja prinesel in celo Evropo ogrozil.

Moja trdna volja je, z vsemi mojimi močmi, v zadovoljstvo moje dežele in Evrope, bojevati se pod nemškim vodstvom, in za to tudi moje življenje postaviti. To obvezo sem danes s sveto prisego potrdil. Sem bil o dolžnostih in pravicah v službenem, disciplinarnem in gospodarskem oziru poučen. Podpis …«

Mohorjeva družba, Celje, 2005: Kot zanimivost naj še povem, da nemški častniki niso prišli na ljubljanski stadion oz. mesto prisege šele po opravljeni maši škofa Gregorija Rožmana zaradi taktičnih ali drugih razlogov (ali obratno, da se je škof Rožman »umaknil« iz posebnih »političnih« razlogov). Nič ni res od tega! Gre enostavno za to, ker so častili le germansko božanstvo Julla in niso hoteli biti prisotni pri krščanskem bogoslužju.

In še zadnji dokaz, komu so bili domobranci neposredno podrejeni. Ob drugi prisegi, januarja 1945, je SS-general Rösener osebno prebral ukaz, s katerim je povišal poveljnika Slovenskega domobranstva podpolkovnika Franca Krenerja v čin polkovnika, stotnika Vuka Rupnika v čin majorja, 44 častnikov v višje čine, 3 podnarednike v narednike, 50 kaplarjev v podnarednike in 70 domobrancev v kaplarje. Vsem je tudi osebno podelil pisne ukaze – listine. Razdelil pa je tudi več odlikovanj in značk za ranjence. Tako sta železni križec II. razreda prejela major Vuk Rupnik in stotnik Drago Furlan.

Sklep: Dogovor velike četverice na Jalti je bil nedvoumen: kvizlinške enote, ki so sodelovali z Nemci, se po zmagi izročijo kot ujetniki nacionalnim enotam zaveznikov. Končno, na usodo slovenskih domobrancev, na koncu preimenovanih v Slovensko narodno vojsko, so opozarjali slovenski predstavniki v londonski begunski vladi. Po principih poveljniške odgovornosti, a poveljniki slovenskega domobranstva in njihovi politični svetovalci so vse to vedeli, krivda za tragičen konec dela neke vojaške formacije. Četudi kvizlinške, vsekakor nosi poveljnik! Ko je general Krener spoznal svojo napako se je preoblekel v civilno obleko in izginil. Podobno je ravnalo še nekaj sokrivcev… Tako je nastala povojna slovenska (politična) emigracija.« (Janko Moder, Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden, Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2005, str. 319)

Spravno opravičilo: Namesto, da neposredno pred volitvami v evropski parlament obujajo mahničevsko delitev duhov in kličejo vesoljno slovensko desnico na okope, naj strumni mladci Mlade Slovenije vzamejo v roke kak tuj, angleški, ameriški, francoski ali pa nemški vir in se poučijo tudi o svoji narodovi zgodovini, če že ne verjamejo domačem, »komunističnem« zgodovinopisju. In slovenski Cerkvi naj postavijo zahtevo, da se opraviči pobitim »domobrancem« in njihovim družinam, da je bila slovenska Cerkev (tudi) med vojno bolj papeška od papeža Pija XII. in jih zato popeljala v nepotrebno smrt, njeni vodje in uslužbenci pa so sramotno zbežali v tujino, na varno.

Good Guy: Strumnim mladcem zgolj prijazen nasvet starejšega. Oče bi jim lahko bil, če jim že njihovi očetje niso povedali: Pustite Tita, kamor se je umestil v treh desetletjih po smrti, v zgodovino. In zanjo je v njeni delitvi na slabe in dobre »Good Guy.«

Matjaž Vizjak