Zmaga SDS je najpomembnejše sporočilo volitev. Potem so tu še Lojze Peterle, LDS in Gregor Golobič. Ostali so imeli več težav. Desus ne gre v Bruselj, SNS in SLS sta beležili slaba rezultata. Udeležba je bila pričakovano izjemno nizka.

SDS je velika zmagovalka. Ne zaradi števila poslancev. Tu, zaradi volilnega sistema, česar Janša po volitvah ni pozabil omeniti, SDS dobiva samo poslanca in poslanko v Bruslju. Enako kot SD. A razlika v rezultatu je zelo velika. Skoraj 27 odstotkov glasov za SDS proti 18,5 odstotka SD. Skoraj 9 odstotna razlika med prvo vladno in najmočnejšo opozicijsko stranko je preveč, da bi SD lahko razglašala svoje zadovoljstvo z rezultatom. Janša pravi, da gre za opozorilo volilnega telesa vladi in njenemu ravnanju. In ima seveda prav. Z nekaj opombami. Kajti SDS včeraj ni edina slavila.

Veselje je bilo menda najbolj bučno v NSi, ki je proslavljala uspeh Lojzeta Peterleta. A zdi se, da precej neupravičeno. Lojze Peterle bi skoraj zagotovo v Bruselj odšel tudi kot neodvisni kandidat za evroposlanca. Čeprav je bil njegov rezultat tokrat nekoliko nižji. Za NSi to ne pomeni veliko, oziroma pomeni tako rekoč nič. Izkušnje namreč učijo, da evroposlanci svojim strankam ne koristijo na domačih parlamentarnih volitvah. Tako NSi še naprej ostaja brez Peterleta in v situaciji, ki se ni prav nič spremenila. Izvenparlamentarna stranka, za katero se zdi, da svojega pravega voditelja, raje drži na distanci.

Z včerajšnjimi volitvami so poleg simpatizerjev SDS lahko zadovoljni tudi liberalci. LDS in Zares sta skupaj dosegli zelo lep rezultat. Nekaj čez dvajset odstotkov so za evropske liberalce precej visoki odstotki. Ne glede na to, da sta jih pridelali dve stranki in da sta njuna izkupička dovolj uravnotežena, kar pomeni, da je liberalno volilno telo precej ostro razklano. No, ravno zaradi tega, ker sta tako zelo izenačeni, se lahko veselita obe stranki. Nekoliko bolj LDS, ki je (v manjši meri kot NSi zaradi Petrleta, dosegla kar je, zaradi Jelka Kacina), ki je svoj domet od zadnjih volitev povečala za kakih 100 odstotkov.

Zares je za LDS zaostal. Ampak rezultat je za stranko kljub vsemu soliden. Dobila je poslanca in dosegla podobno podporo kot na parlamentarnih volitvah. Kar bi bilo v vsakem primeru povsem OK. V situaciji, ko je predsednik stranke, teden dni pred volitvami, postal prava medijska antizvezda, je njen uspeh skorajda presenetljiv. Volilno telo Zares se je očitno v veliki meri odločilo podpreti stranko, ne glede na afero. To Gregorju Golobiču omogoča razmislek o tem, da ostane v politiki, hkrati pa predsedniku vlade dodatno otežuje, da bi ga enostavno odslovil iz svoje ministrske ekipe.

O poražencih nima smisla veliko govoriti. Vsi se strinjajo, da je največji poraz prav volilna udeležba. Poraz za evropsko demokracijo. Udeležba na volitvah v evroparlament namreč vztrajno pada. Ne le v Sloveniji. Ob tem je najbolj zaskrbljujoče, da ne gre za presenečenje in da lahko napovemo, da bo na naslednjih volitvah udeležba skorajda zagotovo še nižja. A kaj bi to. Evro poslanke in poslanci morajo biti in nek način moramo imeti, da jih izvolimo. Drugače pa je EU tako ali tako predvsem birokratsko tehnokratska država, ki neposredne demokracije ne potrebuje ravno nujno, ampak je pomembno, da do rešitev prihaja preko mehanizmov raznih predstavniških inštrumentov.

Sloveniji pogled skozi optiko evrovolitev kljub temu prinaša zanimivo izkušnjo. Slovenski politični prostor se skozi evrovolitve dodatno racionalizira in postaja pregleden. Volilni kolač si razdelijo konservativci, socialdemokrati in liberalci. Tokrat glede na poslance, ki so jih dobili, v razmerju 3, 2, 2. Za druge, praktično tu v Sloveniji ni prostora. Kar je nekoliko nenavadno. V drugih evroopskih državah, ga je namreč vedno več.

Jani sever