Da, Golobič je bil vprašan po lastninskih deležih in Financam se je zlagal. Včeraj je to priznal in se opravičil. Sledilo je precej pozivov k odstopu in izjava predsednika vlade, naj se v desetih dneh odloči, kako naprej. Vlada je še pred eno krizo.

No, ta kriza lahko paradoksalno pripomore k temu, da bomo imeli v prihodnje nekoliko trdnejšo vlado. Seveda je vse odvisno od tega, kako se bodo stvari razpletle. A v vsakem primeru je jasno, da je zmagovalec afere predsednik vlade, ki je lahko pokroviteljsko in z zaskrbljenim obrazom govoril o predsedniku druge najmočnejše stranke vladne koalicije. In kar krepi predsednika vlade, krepi tudi vlado. Vsaj tako naj bi bilo. Mogoča so sicer tudi presenečenja. Vendar je do razpada vlade trenutno vsaj enako daleč kot pred afero. Nekateri si seveda želijo spremembo koalicije na način, da bi vanjo vstopila SDS, vendar bi moral najprej kdo oditi iz vlade. Za to, da bi bil to Zares, pa je vsaj ta trenutek manj možnosti, kot jih je bilo kadarkoli prej. Le kaj bi Zares s tem dosegel? Z izstopom iz vlade prav zares ničesar.

Kaj pa minister za znanost in visoko šolstvo? Praktično vsi sicer dvomijo, da bi Golobič lahko odstopil in vendar si je treba predstavljati tudi to možnost. Njegov odhod gotovo ne bi pomenil, da se Golobič umika iz stranke, kaj šele iz politike. Bi pa pomenilo, da bi moral Zares poiskati novega predsednika, kar pravzaprav ne bi bilo tako zelo težko. Kandidatov in kandidatk je kar nekaj, kljub temu, da se zdi mnogim v Zares, da nihče Golobiču ne bi mogel biti enak. A kot rečeno, da bi se to zgodilo, ni ravno veliko možnosti. Drugo vprašanje pa je, ali lahko njegovo vztrajanje na položaju dolgoročno koristi stranki. Kljub temu, da se je opravičil, da ni storil nič nezakonitega in da ga volja, da se spopada s političnimi nasprotniki vsekakor ni zapustila. To je bilo videti že včeraj in ko bo šok popustil, bo ta volja najverjetneje samo še bolj izrazita.

Afera je prevelika, da ne bi imela nobenih posledic. Od bolj minornih, do tistih večjih in usodnejših. Predvideti je mogoče, da telekomunikacije ne bodo prenešene na ministrstvo za znanost in da bo izbira novega šefa NLB še bolj odvisna od volje SD. Najbolj očitna politična posledica afere bo okrepitev statusa SD, ki ga je Zares s svojim zelo aktivnim delovanjem v vladi relativizirala. Zadovoljna je lahko tudi LDS. Tudi njen pomen bo nekoliko zrasel, pa še zadoščenje za odhod Draška Veselinoviča z NLB je vsaj psihološko gotovo blagodejno. Tudi SDS je seveda lahko zadovoljna. Opozicija se težav vladnih strank vedno iskreno razveseli. V primeru, ko gre za resen politični spodrsljaj najbolj ostrega političnega nasprotnika, pa je to veselje lahko seveda samo toliko večje.

Afera je glede na poltična razmerja v Sloveniji ustrezala pravzaprav vsem, razen kajpak Zaresu. Vlada je imela v preteklih mesecih sama s sabo preveč težav, da se predsednik vlade ob Golobičevem zdrsu ne bi vsaj malo razveselil. Ne le zato, ker je na “levi” tekmec izgubil nekaj vzgona (koliko priljubljenosti bo Zares izgubil se bo šele pokazalo, vendar je vsaj kratkoročno izguba neizbežna), temveč predvsem zato, ker oslabitev enega od partnerjev omogoča trdnejše vodstvo vlade in manj težav pri dogovarjanju z opozicijo, ki je šlo predsedniku vlade vedno dovolj dobro od rok. Pot v partnerstvo za razvoj bo poslej nekoliko bolj odprta. Drugo vprašanje pa je, ali lahko oslabitev Zares pomeni začetek resnih priprav na neko novo koalicijo, v kateri bi ponovno zaživela ideja o širokem političnem zavezništvu med SD in SDS.

Če držijo namigi o tem, da je afera zrasla ob strinjanju in spodbujanju dveh največjih slovenskih strank, je čas za akcijo pravšnji. V tem primeru bi pot do trdnejše vlade peljala preko njenega prestrukturiranja.

Jani Sever