S Slavojem Žižkom se je težko ne strinjati. Teoretik njegovega kova v svojih teoretskih izpeljavah ne dela napak, ne pušča za seboj slepih peg in ne pada brezglavo v teoretske luknje. Če se z Žižkom nočete strinjati, ne gre le zavračati njegovih izpeljav, pač pa morate zavrniti Žižka v celoti, zavrniti morate njegova teoretska izhodišča, zanikati morate sam koncept možnosti emancipacije, radikalne politične akcije, zanikati morate sam koncept levice, kakor jo razume Žižek.

Toda Žižkova radikalna teoretska pozicija lahko zunaj strogo teoretskih okvirov tudi njega samega pripelje v logično zagato in nekonsistentnost. Na primer, zatakne se že pri njegovi podpori konkretni politični stranki, v njegovem primeru stranki Zares, torej stranki, ki na noben način ne uteleša Žižkovih stališč radikalne politične akcije z emancipatornimi učinki, pač pa je, prav tako kakor vse druge politične stranke, ki si po Žižkovem mnenju ne zaslužijo imena »levica«, udobno vpeta v obstoječi ekonomski sistem kapitalistične proizvodnje, in politično ureditev liberalne demokracije.

In ko Žižek napiše tekst za politično glasilo te stranke, ki jo politično podpira, teoretsko pa jo bi jo moral načeloma prezirati, se mu lahko pripeti, da ga taka razcepljenost pripelje na rob take teoretske »hude luknje«, ki je ne more preskočiti. Zato lahko ob tem tekstu hitro dobimo občutek, da ne glede na to, ali Žižka sprejemamo ali ne, ne glede na to, ali se imamo za levičarja ali desničarja, se v tem primeru ne moremo strinjati z njegovo izpeljavo.

Žižkova teoretska metoda, ki se v veliki večini primerov izkaže za produktivno, je zavzemanje radikalno nasprotnih stališč. Če klasični »levičarji« trdijo »bela«, jih Žižek preseneti s »črno«, in če klasični »levičarji« trdijo, da je bil Tito velika zgodovinska osebnost, Žižek označi Tita za bednega nastopača. Njegov dokaz v podporo tej trditvi naj bi bila neka slika s puljskega filmskega festivala, na kateri sta Tito in Richard Burton s soprogama Jovanko Broz in Elisabeth Taylor. Sliko naj bi Žižku pokazal Dušan Makavejev in jo pospremil s komentarjem: »oba pol-izobraženca iz nižjih slojev (en zagorski klepar, drug valižanski rudar), ki jima je »ratalo«, in se zdaj šopirita z debelušnima ženama, vsi neokusno polni nakita.«

Precej nenavadno stališče za radikalnega levičarja Žižkovega kova. Ali lahko res razumemo iz te izjave, da Žižek vidi problem v tem, da je bil Tito »pol-izobražen«? Ali Žižek kot komunist nemara trdi, da bi moral biti Tito omikanega meščanskega ali celo, bog ne daj, aristokratskega porekla? Je njegovo kmečko poreklo resnično problem za vlogo voditelja komunistične revolucije? In da se z Burtonom šopirita z debelušnima ženama? Ko sta jih vzela, tako Jovanaka kot Liz nista bili ravno debelušni, pač pa za marsikoga pravi lepotici. In zdaj naj bi bila onadva kriva, da sta se jima ženi na stara leta nekoliko razlezli?

Žižek ima v tem tekstu seveda marsikaj prav. Prav ima, da je tako glede Hude Jame kot preimenovanja ulice na levici čutiti nelagodje. Prav ima, da mora levica s svojo zgodovino razčistiti sama, iz lastnih vzgibov in nikakor ne na pobudo kakršnih koli neo-domobranskih revizionistov. Toda to razčiščevanje ne more biti preprosto omalovaževanje in zasmehovanje Tita kot komičnega megalomana. Seveda je poimenovanje ulice po Titu provokacija, a vsi vemo, da gre le za protiudarec na ves kraval glede Tita, ki ga je sprožila SDS in ga zdaj še naprej podžigajo mladi iz Nove Slovenije in mu nenazadnje olja na ogenj priliva tudi Žižek sam.

Žižek namreč s svojim posegom v debato »Tito – zločinec ali velikan« pristaja na diskurz, s katerim javni prostor zadnje čase posiljujejo nadležni politični povzpetniki iz večinoma desničarskih podmladkov. Nihče ne more zanikati, da je Tito odgovoren za smrt številnih ljudi. A za smrt številnih ljudi so v zgodovini odgovorni prav vsi veliki voditelji, od večine papežev, vojskovodij, od Aleksandra, Cezarja, Atile, Džingiskana do aktualnih predsednikov Združenih držav Amerike.

In prav tu nastopi težava. Gonja proti Titu s strani desnice ni zares gonja proti Titu, ki bi si na kakršen koli način zaslužil tako častno mesto na listi največjih zločincev v zgodovini, kakor jo zgodovinsko naivno podaja Jernej Vrtovec, pač pa je gonja proti vsemu tistemu, kar Tito uteleša. To je gonja proti Titu kot velikemu zmagovalcu vojne proti nacizmu in fašizmu, gonja proti Titu kot enemu velikih vodij komunistične revolucije.

In seveda ima Žižek spet prav, ko trdi, da mora levica razčistiti s katastrofo, ki se ji reče komunizem XX. stoletja. In prav imajo vsi, ki obsojajo vse brutalne in zločinske režime prejšnjega stoletja. Toda pri aktualnem napadu na Tita je jasno, da pri tem ne gre le za preprosto obsojanje zločinskih in propadlih sistemov polpretekle zgodovine, pač pa za poskus ideološkega prevrednotenja same revolucionarne misli in zanikanja kakršne koli možnosti soobstoja levičarske paradigme, ki jo, v svoji radikalnejši obliki, zastopa prav Žižek.

Žižek svoje upanje v radikalno politično prenovo polaga v stranko Zares. Tudi prav. In pravi, da je bolje izgubiti volitve, kakor politično prihodnost dejanske prenove, a pri tem ne vidi, da se z gonjo proti Titu dogaja prav slednje. Ne razčiščujejo se le zmote iz preteklosti, pač pa se ideološko nevtralizira prav vsaka legitimnost te drugačne vizije, prav sama legitimnost radikalne politične prenove.

Žižek nekje pravi, da je zanj grozljiva misel na svet, kjer bi obstoječe stanje veljalo za edino možno, kjer bi bila izničena že sama možnost verjetja v kakršno koli alternativo. Toda v aktualni debati o Titu gre prav za to; ne toliko za napad na Tita kot zločinca, kakor za napad na kakršno koli možnost drugačne vizije sveta.

Luka Culiberg