Berem prispevek »Titova Jama« Slavoja Žižka: Zares naj bi kot nova stranka dobro začel s protitajkunsko politiko, zdaj ga čaka še dvojni preizkus: trupla iz Hude jame in poimenovanje ulice v Ljubljani po Titu. V obeh primerih, da je čutiti isto nelagodje. Hudo jamo Zares in levica, ki ne zasluži tega imena, čutita kot privatni greh, ki ga je treba minimalizirati, zato naj desnica ne dreza vanj, dokler ni Cerkev opravila s pedofili. Tita pa razumejo predvsem kot simbol in poosebljenje prejšnjega režima in hinavčijo z »bratstvom in enotnostjo«. Žižek jim pove, naj v dilemi »zgodovinski velikan ali zločinec« začnejo Tita bolj obravnavati kot bedno nastopaško megalomansko figuro, poimenovanje ulice po Titu, največjem simbolu kontinuitete, pa mora zato pri pravem levičarju vzbuditi zgolj grozo in obup.

Zares seveda ni zdržal ne protitajkunske politike ne obeh preizkusov. Še več, dan po preimenovanju Štajerske ceste za Titovo cesto, se je okitil z Jankovićevo predvolilno podporo Romanu Jakiču na poti v Evropski parlament.

Moje osebno stališče, seveda, je, če se kakšna cesta preimenuje, naj se dostojno. Zato vezati Titovo ime na nasedlo investicijo Stadiona Stožice in na Štajersko cesto, katere izgradnjo MOL malomarno blokira že desetletje, ni dostojno Titovega imena. Je zloraba tega imena. Ker se čudeži v gradbeništvu ne dogajajo, se nasedla investicija očitno financira iz spornih finančnih virov ali pa na račun podizvajalcev. Janković znova napoveduje razkritje novega financerja za konec junija, Delta pa je, seveda, še v pogodbenem odnosu, zato mora ta gordijski vozel presekati minister za finance, dr. Franc Križanič. Tačas se realizacija projekta dogaja protipravno tudi z vidika upravnih dovoljenj, zato so dani vsi pogoji tudi za kazenski pregon.

Ministrstvo za finance sem pozval, da izvrši nadzorstvo nad zakonitostjo Akta o javno-zasebnem partnerstvu za izgradnjo Stadiona, športne dvorane ter trgovskega objekta s pripadajočo infrastrukturo, ki smo ga na Mestnem svetu MOL sprejeli dne 08.10.2007, ker Akt ni v skladu z ustavo in zakonom v taki meri, da ta projekt v okviru takega javno-zasebnega partnerstva ni uresničljiv. Predpisani ukrepi objektivno po svojem obsegu in posledicah ne vodijo do cilja. MOL ne bi vložil niti evra, finančno pa bi bil nesorazmerno prizadet zasebni partner, ki bi moral za MOL zgraditi dva kapitalna športna objekta in plačati ves komunalni prispevek za kompleks, sam pa bi iztržil le lastninsko pravico na idealnem deležu tretjine zemljišča.

Ustrezna rešitev je priprava novega Akta po predpisanem predhodnem postopku investicijskega elaborata za oceno možnosti in odločitvi o javno-zasebnem partnerstvu na tej osnovi. Vključiti se morajo inštitucionalno in finančno tudi vsi drugi potencialni javni partnerji, najmanj s področij, ki jih pokrivajo minister Golobić (univerzitetna dvorana), minister Lukšić (nogometni stadion) in minister Vlačič (program DARS-MOL) v Aktu pa je treba zagotoviti tudi bodoče upravljanje športnih objektov.

Miha Jazbinšek