Tovariš Tito, vijolica bela

Avtor Matjaž Vizjak | 25. maj, 2009 @ 9:54

Znamenitega Alana Forda, ki je sredi sedemdesetih let norel bivšo Jugo, smo nekaj časa imeli možnost brati tudi v slovenščini. Izšlo je 51 številk tega stripa. Slovenski prevod izpod peresa prevajalskega guruja in jezikovnega sladokusca Branka Gradišnika, zanesljivo ni bil slabši od srbskohrvaškega oz. hrvaškosrbskega prevoda kultnega prevajalca Alana Forda v ta jezik, Nenada Brixya. Vendar so slovenski feni Alana Forda prisegali na srbskohrvaški oz. hrvaškosrbski prevod!

V slovenščini jim Alan Ford ni zvenel. Še v originalu, v italijanščini, ne. Nekaj mu je manjkalo.
Tisti fin občutek, ki prihaja z brbončic nekje ob kotu ust in roba jezika, za katerega smo gurmanski skeptiki in ignoranti prepričani, da ga ni.

Mogoče pa je zmanjkal, kaj vem, samo ščepec Vegete, »sa malom kašikom«, tandema Oliver Mlakar in Stevo Karapandža. Tudi ta dva iz onih časov.

Osebno Alana Forda nisem bral. Nekateri so prisegali že takrat, in še danes prisegajo nanj, drugih nas ni zanimal, neopredeljenih ni bilo. Morda neobveščeni. Ki jih ni malo. In imajo, navkljub neobveščenosti o veličini Alana Forda in svoji splošni nevednosti, (tudi danes) volilno pravico.

Tovariš Tito, vijolica bela, / tebe ljubi vsa mladina. / Ljubijo te stari in mladi, / tovariš Tito, ti si narodov zaklad.

Prva kitica znamenite …
Druže Tito, ljubičice bela,
Tebe voli omladina cela.
Tebe voli i staro i mlado,
Druže Tito, ti narodno blago.

… bi prelita, čeprav, v rime, v slovenskem jeziku, ne zvenela. Kot je Alan Ford - najboljšemu prevajalcu navkljub -, postal prelit v slovenskem jeziku po slovensko zapet, oglat in robat, prevedeni Martin Krpan. Tako yu pesmi o Titu, zapete po slovensko, postanejo iz po srbsko ali po hrvaško, ali po bosansko, ali po črnogorsko vznesenih, nabreklih in, da, nabuhlih od velikih čustev, slovensko izpraznjene, in kaj bi okolišil, trapaste. Quod licet bovis, non licet Iovis (obrnjen lat pregovor: Kar priliči volu, ni za Jupitra …).
Jugoslavijo so si izmislili Hrvati, podprli smo jih Slovenci, Srbi pa tako niso Jugoslavije nikoli razumeli drugače kot veliko Srbijo. Zato pa so srbski, slovenski in hrvaški študenti, ki so med ognjevitimi političnimi pogovori, vsak v svojem jeziku - tako po dunajskih znamenitih študentovskih pivnicah kot pariških bistrojih -, sanjali Jugoslavijo, ker se, bodoči intelektualci, cvet naroda, niso videli daleč vsak sebi, ampak se čutile prste iste roke. Saj se med seboj vendar razumejo! Vsi prsti moje roke so moji, različni sicer, vendar prsti iste roke!

Ivan Cankar je videl ostreje. Že davnega leta 1913 je v svojem znamenitem ljubljanskem predavanju Slovenci in Jugoslovani rekel: »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu.«

Slovenci nismo znali, in ne znamo ustvariti česa podobnega kot je srbsko veselje, bognedaj srbska slava, prezapeti, preoglati in prerobati smo, se pa radi in odlično vklopimo vanj. Ker Balkan ni geografski pojem. Balkan je stanje duha.

Kdo je (bil) Josip Broz? Samo reven bajtarski sin slovenske matere in zagorskega očeta, ki se je v Zagrebu izučil za strojnega ključavničarja in se, zrel že, z rokami dotikal neba? Ali je bil nemara naš pokojni maršal res nekdanji ruski general, ki se je boril in bil ranjen v španski državljanski vojni, ali je bil spretni vrinjenec ruske KGB v vrh jugoslovanskega partije, kar so ugibali in špekulirali v, nekoč, hrvaškem in srbskem emigrantskem tisku. Kot bi bilo pomembno, kot kdo in kaj se je Josip Broz Tito rodil. Če v porodnišnici zamenjajo dvojčka in je Janez namesto za Janeza krščenega Janeza v resnici Jože, Jože pa je Janez - pa kaj! Vsi vemo, o kom govorimo. O Josipu Brozu Titu, nekdanjem generalnem sekretarju KPJ, legendarnem partizanskem komandantu, maršalu in do smrti predsedniku Jugoslavije.

Več je klevet in laži, / ljubši in dražji nam je Tito.
Što je više klevete i laži
Tito nam je sve miliji i draži!

Titu se pogosto oporeka, ker je preživel stalinske čistke! Da je s prilizovanjem, intrigiranjem ipd. odstranil svoja najresnejša tekmeca, Milana Gorkića in Petka Miletića. Od 900 komunistov v Moskvi, je Stalinove čistke preživelo 12 jugoslovanskih komunistov, med njimi Slovenec Dragotin Gustinčič (oče novinarske legende Jurija Gustinčiča in domnevni pisec Slovenskega nacionalnega vprašanja, ki ga je izdal nato pod svojim imenom E. Kardelj – Sperans, pravijo). Leta 1938 je Stalin imenoval Josipa Broza za generalnega sekretarja KPJ.

Zato brez iluzij, in prav tako, brez slabe volje, nekdo je bil v vsakem primeru obsojen na zmago, da je dobil v roke vodstvo KPJ. Drugi kandidati za mesto generalnega sekretarja se niso nič manj prilizovali stalinskim partijskim povzpetnežem in mogočnežem, in niso nič manj intrigirali, le manj uspešni so bili. Zmagal je lahko, seveda, samo eden. Zanesljivo najspretnejši. Zato, pustimo ob strani etiko in moralo, z njima se poklicno ukvarjajo farji, pa še ti ju zlahka vržejo čez ramo, kadar jim to koristi. Na ulici, v cerkvi, in v Cerkvi. Na parketu, v politiki, so tako najboljši vatikanski diplomati (politika je kurba, kot vemo). Bolj od načinov boja za prevzem vodstva partije čudi, da si je kdo sploh želel postati generalni sekretar obskurne stranke z 2 tisoč člani, ki je bila povrhu prepovedane, njene člane in vodstvo pa so lovile policije takratnega, tako rekoč, vsega sveta. Vendar, prav Tito je bil rojen za voditelja!

Tudi, če bi Tito šel na prvi razpotnici svojega življenja, namesto v Zagreb v uk za ključavničarja, v Ameriko, kjer naj bi postal natakar, kar se mu je tudi ponujalo, zanesljivo, da kot ni varil, ne bi stregel drugim, ampak bi, v Ameriki tudi, drugi stregli njemu.

Tito je bil karizmatična oseba. V Ameriki bi zanesljivo postal, ali politik, morda balkanski Henry Kissinger, državni sekretar in svetovalec za nacionalno varnost, ali vplivni vodja ameriških sindikatov, ali visok šef podzemlja (kot Marlon Brando, boter!). Delal zanesljivo ne bi, Josip Broz Tito je bil rojen za voditelja!

Tovarišice, posadimo cvetje, / kjer hodi vojska tovariša Tita. / Naš boj nam je dal / Tita za maršala.
Drugarice posadimo cvijeće
kuda vojska druga Tita kreće,
ovo nam je naša borba dala
da imamo Tita za maršala!

Njega dni je krožila anekdota profesorja na FDV (ni učil politologije, niti obramboslovja), ki je študentom jedrnato razložil, v katerih deželah po svetu je socialni mir: Tam, kjer imajo volivci prazna jajca in poln trebuh, nemiri pa so tam, kjer je obratno. Kjer imajo volivci prazne trebuhe in polna jajca, se oproščam. Preden se zgrozite nad profesorjevim (in mojim) izrazjem, premislite - res je!

Josip Broz Tito zato ni imel težkega dela, ko je v NOB prostovoljcem v boju proti okupatorjem razlagal komunistični diamat, saj ga je večina živela. Bolj kot so delavci in kmetje delali med obema vojnama, slabše so živeli. In visoka nezaposlenost v nekdanji kraljevini Jugoslaviji! In nemoč žensk, da si izboljšajo položaj v družbi in dobijo volilno pravico!

»Naredite mi to deželo nemško!«V jugoslovanskem kraljevem loncu na pritisk je s prihodom okupatorja - in takojšnjim udinjanjem domače buržoazije tujcu, ki jim je za ceno miru na zasedenih področjih tvezil, da bodo v Reichu, ko bo ta zmagal, ohranili privilegije -, nehalo vreti. Lonec je - razneslo!

In Tito partizanom ni samo obljubil, da bodo prav partizani premagali in pregnali sovražnika, in držal je besedo, obljubil jim je mnogo več, da jim bo nova država vrnila ukradeno čast in poteptano dostojanstvo, in je držal besedo!

Domači sodelavci okupatorja so v španoviji z njim, izgubili vojno in delili okupatorjevo povojno trdo usodo, pogosto do bridkega konca. Že stari Latinci so rekli: Vae victis! (Gorje premaganim!).

Zavezniške sile so premagale sile osi in njihove žalostne priveske.V slovenskem primeru bi bilo prav, da se Cerkev za svoje - oprostite izrazu, je pa edini pravšen -, štiriletno mešanje dreka, slednjič opraviči. Pa ne partizanom, ampak zapeljanim ovcam, ki jih je štiri leta zavajala z lažmi in jih vodila po stranpoteh, in ko je čreda prišla na konec poti, do prepada, pustila ovce brez pastirjev korakati naprej, pastirji in njihov prvi pastir pa so se rešili na varno! To sta največja in najhujša politična zabloda in pokvarjeni
machiavelizem slovenske Cerkve, prignan meseca maja leta 1945 do absurda. Smrtni greh! Slovenska Cerkev se bi že zdavnaj morala opravičiti pobitim domobrancem, ki jih je zavestno poslala v smrt, in njihovim svojcem. Partizani, njihovi mladiči in somišljeniki bomo nekako že znali preživeti tudi brez njega.

Komur se piše, in če zna angleško (za silo bo šlo tudi špansko), naj napiše nova gesla o domobrancih, o partizanih in o Titu, in jih namesto na Vest, pošlje uredništvom velikih tujih založb, ameriškim, angleškim, francoskim, nemškim da tudi nemškim, ruskim, ki izdajajo enciklopedije in zgodovinske knjige. Ko se bodo njihova, domobranska popravljena gesla uveljavila tam, bo z njihovim pripoznanjem doma, mala malica. Tačas pa si, zaradi mene, lahko še naprej snemajo filme po svoji meri in okusu in si pišejo knjige zase – in nekoč za v Vevče. In, ko pride prihodnjič k nam na obisk angleška kraljica, naj jo povabijo na ogled Barbarinega rova, tačas bo v bolnišnici Franja, ali na Kren, tačas bo v Dražgošah. Ali poskusijo s povabilom Obami. Ali Sarkozyju. Ali Merklovi. Ali Putinu.

Sramota umira počasi.

Tovariš Tito, maršal si / in postavi sredi Trsta top / in ustreli z njim, / da se bo stresla vsa Evropa!

Druže Tito maršal jesi
na sred Trsta top iznesi
pa zapucaj iz tog topa
da se strese sva Evropa.

V soboto so italijanski fašisti (spet!) gazili po slovenskem Krasu in kazali italijanstvo ali karkoli je že to, v Evropi brez meja. Bi si upali v Titovi Jugoslaviji? Bi si drznili vstopiti v dvajset milijonsko Jugoslavijo, s četrto najmočnejšo armado v Evropi? Ne! Zato je bilo najprej potrebno razbiti Jugoslavijo, dati oblast razgretim glavam, ki jim je Tito nekoč pobral moč, tako da jih je zaprl, ti so najbolj iskreno potegnili za seboj narode v bratomoren spopad in v razpad močne Jugoslavije - ki je motila Evropo in Cerkev -, na današnjih sedem krajevnih skupnosti, ki niso v Evropi in svetu nihče in nič.

Če v Evropi živijo Franzoci ob Nemcih in Nemci ob Angležih, bi Slovenci v evropski Jugoslaviji živeli enako evropsko kot živimo v evropski Sloveniji.

In to brez Srebrnic.

Mi smo Titovi … Tito je naš!
Mi smo Titovi … Tito je naš!

Če je Tito dosegel samo, da so narodi nekdanje Jugoslavije preživeli 45 let v miru, je bilo častno živeti z njim.

Toda v 45 letih smo kmetje in delavci z old bojsi (v partiji jih je bilo kakih 40 odstotkov, drugi so bili nevezani …, strank ni bilo) zgradili toliko, da novokomponirana buržoazija že nepolni dve desetletji, ob obilni pomoči politike, na vse strani krade, pa še ni zmanjkalo!

Socializma zanesljivo ne bo več. In Jugoslavije tudi ne. Nič hudega. Pognalo in zraslo bo nekaj lepšega in boljšega!

Tačas pa, ali ni žalostno, da večina ponižanih in razžaljenih v demokraciji in uspešnem kapitalizmu živi slabše, kot je živela nekoč v totalitarizmu in neuspešnem samoupravnem socializmu?

Socialni demokrati, laburisti in drugi – isti, vsi pudlji in pudljev pudlji, zapravili ste zaupanje volivcev! Strank, ki bi zastopale delojemalce, pa ni. So samo sindikati, ki ne postavljajo političnih zahtev, ampak se borijo za staro pravdo.

Ni levih strank, pohlepni kapitalisti in tatovi - jaz bi se zbal te nenadne politične tišine.

Matjaž Vizjak


Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si

URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2009/05/25/tovaris-tito-vijolica-bela/