V zadnjem času se pri nas odpira veliko vprašanj, povezanih z visokim šolstvom. Iz različnih skupin prihajajo številne pobude in potem spet iz drugih - kritike na te prve. Vsak si želi nekako po svoje in domače urediti sistem, ki v obliki, kot jo uživamo danes, gotovo ne funkcionira tako dobro, kot bi lahko, ko ga e bi vsak ukalupljal le po svoji meri.

Študentje smo priča procesom, ki ključno preoblikujejo naš visokošolski prostor:
bolonjski proces
spremembe visokošolske zakonodaje
velik porast nabora visokošolskih zavodov in programov, med katerimi lahko izbiramo.

Na prvi vtis torej nič slabega, morebiti pomislite, a če naredimo že samo krajši pregleda vsega naštetega ugotovimo, da smo študentje v – za nas precej neugodnem – viharnem obdobju sprememb.

Bolonjski proces se je neustrezno implementiral in v središče ne postavlja študenta ampak – kot doslej – učitelja, kar še dodatno podkrepijo izjave v smislu »Univerza smo učitelji.« in pa »da bi si študentje s tem, ko bi se aktivno vključili v oblikovanje svojega študija, naredili nepopravljivo škodo …«. Kljub očitkom pa si študentje ne želimo biti samo porabnik ali kupec na visokošolskem trgu, kot nekateri zmotno označujejo študijski proces, pač pa aktiven partner, ki procese sooblikuje, nadgrajuje in bogati. In vsekakor je zmotna primerjava študija s trgom, ki kvarno vpliva na študijski proces in vse, ki se v njem dnevno srečujemo.

Bolonjsko pa ni naravna niti zakonodaja. Priča smo sicer spremembam, ki nam obljubljajo agencijo, ki bo skrbela za kakovost visokega šolstva, študentje pa smo mnenja, da je potrebno zakonodajo celostno pregledati in dopolniti tam, kjer se danes srečujemo s prazninami. Študentje tako ne vemo še točno, katere ravni izobrazbe kdaj dosegamo in v koliki meri bo naš študij financiran s stani države, o čemer nas rade zavajajo tudi posamezne univerze in fakultete in nam – podvojeno – zaračunavajo določene stroške, ki jih krije že država. Trenutno pa je najbolj pereče vprašanje absolventskega staža, ki v Sloveniji ni poenoteno urejeno, na naši največji univerzi pa je celo neskladno z zakonodajo. Mar si ne zaslužimo vsi slovenski študentje enakih pravic, ne glede na to, kje študiramo? Pa tudi tukaj za neustreznosti, ki pravzaprav vodijo v potrebo po absolventu, krivijo nas in ne zavodov in programov, ki ne sledijo smernicam bolonje in študentu ne omogočajo, da kakovostno izpolni vse študijske obveznosti v predvidenem roku.

Do številnih razlik pa prihaja tudi med posameznimi visokošolskimi zavodi, ki rastejo kot gobe po dežju in ponujajo na prvi pogled zanimive programe, brez preverjene kakovosti. Privlačni nazivi in imena pogosto kot fasada skrivajo pomanjkljivosti, ki jih študent ali dijak, ki se odloča za vpis, seveda ne more prepoznati. Veljavnost in teža takšnih diplom je končno tudi vprašljiva.

In kaj bo z nami po tem, ko te naše sive šole zaprejo vrata za nami in nas postavijo na cesto? Kako bomo reševali krizo posameznika kot tudi generacije mladih »instant« diplomantov. Le upamo lahko, da bodo vsi pobudniki takih in drugačnih zakonov in peticij kdaj pomislili tudi na nas in to, da smo akademska skupnost študentje in učitelji in nikoli samo eni ter da eni ne moremo soobstajati brez drugih, da se lahko medsebojno bogatimo in da smo definitivno študentje tisti, ki lahko pripomoremo k dvigu kakovosti naših ustanov tako doma kot tudi v mednarodnem merilu.

Jelena Štrbac