Nadaljujemo z našim razmišljanjem o pomenu dela v eni prejšnjih kolumen, o delu kot pravici in vrednoti. Tokrat bolj osebno in intimno razmišljanje, kaj mi delo pomeni, kakšen smisel in vrednost nosi.

Prihajam iz družine, kjer so me učili, da je delo imperativ. Le kdor dela nekaj velja in prav skozi delo se posameznik lahko dokazuje in potrjuje; pokaže kaj zmore, kaj zna in torej tudi koliko velja. A v naši družini je bilo pod pojmom delo mišljeno predvsem fizično, garaško delo. Takšno, kjer teče pot in katerega sled je vidna na rokah. Takšnega dela, ki ga seveda sama nikoli ne bom mogla opravljati. Lahko sem se le učila in bila pri tem kar se da uspešna ter se tako dokazovala in samopotrjevala. Moji so bili ponosni in so mi pravili »naša večna študentka«. Še toliko bolj, ker sem študirala filozofijo in sociologijo kulture. Kaj za vraga pa lahko človek s tem v življenju počne? Kako naj se s tem preživlja? Pojem filozofije mnogim pomeni prodajanje megle in govorjenje tja v en dan. Menili so, da sem dobra in ponosni so bili ob mojih uspehih, a od tega se ne živi in se ne je. To ni tisto »pravo« delo. Tega mi seveda nikoli niso neposredno rekli in so me vedno podpirali v mojem početju, a kljub temu sem čutila, da dojemajo moj študij bolj kot prebijanje časa, ne pa kot možen vir preživljanja.

Dokaj razširjena praksa socialnih delavk v zavodu, kjer sem prebila svojih 12 let, je bila, da so posameznikom s težjim fizičnim hendikepom preprosto svetovali, da privzamejo status invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih. Ta status naj bi zagotavljal sicer minimalno finančno pomoč, ki pa je trajna in redna. Nudi neko varnost ter je največ, na kar bi lahko upali. Na delo, na zaposlitev in izobrazbo, pa naj bi kar pozabili ter nehali graditi gradove v oblakih. Lahko bi se pustila prepričati in se predala, seveda se nisem, ni v mojiem stilu. Sama pa sem bila vedno prepričana, da se bom lahko nekoč preživljala s svojim znanjem, delom; s svojimi zmožnostmi in sposobnostmi.

Prav zaradi tako razširjenega in vsesplošnega verjetja, da za delo nisem sposobna oz. zmožna, ima delo zame toliko večji pomen in vrednost, ni zgolj sredstvo preživljanja ali nuja. Z delom in skozi delo se dokazujem in potrjujem svojo enakopravnost ter uveljavljam svojo ekonomsko neodvisnost. Delo kot vrednota je postalo prav zato, ker ni bilo samoumevno, ker sem vložila veliko napora v premagovanju predsodkov in stereotipov ter različnih birokratskih preprek, ki so stale na poti do zaposlitve. In seveda se je bilo nato potrebno dokazovati z samim delom in doseženimi rezultati dela, ki so pravzaprav edino pravo merilo uspeha.

Pravico do dela, ki mi ni bila dana, ampak sem se zanjo morala boriti. Pravica, ki mi je bila skoraj zanikana, nepriznana in onemogočena, saj se je predpostavljalo, da sem za delo neučinkovita in zato nezmožna lastnega preživljanja. Soočanje s predsodki in stereotipi ter njihovo premagovanje pa poteka praktično vsak dan in dokazovati se je potrebno vedno znova. Nenazadnje to dokazovanje poteka tudi tukaj, v teh mojih kolumnah, na katere mnogi komentarji namigujejo ali kar neposredno govorijo o tem, da me živi država in da me skozi davke posredno vzdržujejo tudi oni. Jaz seveda naj ne bi plačevala davkov, le pobirala od države kar mi gre, povrh tega pa še neprestano kritiziram in z ničemer nisem zadovoljna.

Zavedam se, da sem na nek način priviligirana, ker imam delo pri katerem sem s srcem in z razumom hkrati, delo, ki me veseli in v katerem se počutim koristno, kjer dajem in vračam ter kjer se učim in spoznavam. Delam tisto v kar verjamem in zato so tudi težki trenutki, problemi in neprijetnosti, ki so sestavni del vsakega dela, lažje premagljivi in zanemarljivi. In ker sem s tem, kar počnem zelo zadovoljna, odtehta to vsako drugo ponudbo za višjo plačo. Moje delo pa se ne omejuje zgolj na moje delovne obveznosti in zaposlitev, saj ga razumem mnogo širše in sicer kot možnost dajati nekaj drugim, narediti kaj za skupnost.

Tudi vam želim delo, kot ga imam sama.

Elena Pečarič