Že nekaj dni mi v glavi seva neka podoba, ki se mi je prav zažrla v možgane.

Po več kot desetih letih sem namreč srečala prijateljico iz ranega otroštva, v isto šolo sva hodili in en kos mladosti sva preživeli nekaj neločljivih let. In nisem je prepoznala.

Glas mi je bil znan, ko je sredi ljubljanske tržnice zavpila moje ime in tudi jasno mi je bilo, da jo od nekje poznam. A to je bilo to. Gledala sem jo, tuhtala, kam naj jo dam, s kom naj jo povežem in kdo je ta ženska.

Opazila je mojo zbeganost in stopila pred mene. Te oči, čigave so, jebemti?
“Ja, halo, me ne prepoznaš? Sabina sem! Pa saj sva skupaj gor rasli!”

Potem mi je potegnilo. Sabina!
“Ja, kaj se je pa s tabo zgodilo?”

Veste, ni ravno tako, da je ne bi videla 20 let. Pravzaprav sva se nazadnje videli pred kakšnimi desetimi leti, ko sem jo brez težav prepoznala. Takrat je bila zgolj Sabina, ki je odrasla v zrelo žensko, povečana različica majhne Sabine.
Zdaj pa je pred menoj stala čisto nova in neprepoznavna blondinka, močno naličena in nenaravno rjava. Takih vidim vsak dan še in še, kako naj bi jo prepoznala v množici…

Odpeljala sem jo na kavo, kjer mi je vse povedala. Dolga in bizarna zgodba.

Začelo se je na začetku faksa. Pravi, da se je v družbi popolnih deklet na Ekonomski fakulteti počutila odrinjeno, nezanimivo in grdo. Sovražila je svoje telo, prepričana je bila, da je neprivlačna, da je nihče ne mara. Spoznala je fanta, v katerega se je nesrečno zaljubila, on pa je ni niti opazil. Nič ni pomagalo, spremenila je garderobo, barvo las, vse je storila, da bi postala lepša, privlačnejša, da bi jo tisti fant opazil. Pa je ni. Okoli njega so se vrtele bujnoprsne blondinke, lepotice so ga obkrožale in Sabina se je odločila za drastično spremembo.

Njeni starši imajo nekaj pod palcem, posel jim je od nekdaj dobro cvetel. In edina hči je pri hiši, vedno so bili sila ponosni nanjo. Niso ji odrekli želje, ko si je zaželela prvo operacijo.

Pokaže mi, kje je začela. Ustnice.
Spomnim se njenih originalnih. Če sem odkrita, je bila Sabina lepa mladenka. Ni bila popolna, pri trinajstih je imela kakšen najstniški kilogram več, naravno kostanjevo barvo las in temne oči. In njene ustnice so bile sicer veliko tanjše, kot so danes, a je imela nek karakter. Če se prav spomnim, je bila njena zgornja ustnica tanjša od spodnje. Zdaj ima take Severinine žnable, takoj se vidi, da so umetne. Ko govori, izgleda, kot da jo malce motijo, saj veste, kako…malo so napihnjene in tam zgoraj se vidi en tak tanek rob, črta, ki štrli iz naravnega povprečja.

Tudi njeni joškici.
V puberteti sva obe jamrali in negodovali, kako to, da ti dve joški nikamor ne zraseta. Pa so naju vsi tolažili, da naj pač počakava, da bodo prsi že še zrasle.

“Najprej sem probala za dve košarici..Na Hrvaškem so mi ji dali not, fotrov znanec je vse spedenal. Bolelo me je pa kot svinja, nekaj se mi je zagnojilo in tista opracija je bila res huda.”

Pravi, da s svojo originalno velikostjo ni bila zadovoljna. Premajhne so se ji zdele, kot dva fižolčka.
Pred osmimi leti je šla pod nož za oprsje prvič. Pravi, da ni bilo uredu, še vedno so bile premajhne. In menda je tisti kirurg nekaj zašuštral, nek zanič silikon ji je vstavil, pa je šla lani še enkrat pod nož. Zdaj pravi, da je z oprsjem zadovoljna. Naj potipam, pravi. Pa raje ne (seveda sem že pošlatala umetne joške, takoj se začuti silikon).

Tisti fant, zaradi katerega je šla prvič pod nož, je že zdavnaj preteklost. Bojda je že poročen, nikoli se nista zapletla, tudi potem, ko si je operirala nos, ne.
Nos ji je operiral znan slovenski lepotni kirurg in ko mi ga ponosno razkazuje, si ne morem kaj, da ne bi opazila, da je…pač umeten.
“Pa zakaj, Sabina, kaj ti je, zakaj toliko operacij? Se ti ne zdi, da malo pretiravaš?”

Pogleda dol, nerodno ji je. Pravi, da ne more nehati. Zdaj ima tudi sama svoj denar, veliko zasluži in zunanjost je pri njenem poslu zelo pomembna.
“Moram biti popolna, moški so nori name, vsakega dobim. Resno. Brez problema jih spravim v posteljo…”
Ko se zasmeji, se zagledam v njene oči. Ni me prepričala. Ja, najbrž res. V posteljo jih res brez težav spraviš…

“Ej, a pa imaš tudi barvne leče? A nimaš ti temnih oči drugače?”

“Aja, a veš kolk je to ena mega zadeva! Čisto sem se navadila nanje…Te modre so čist hude, sploh me ne motijo več, pri optiku jih majo v ful različnih barvah, pa sploh niso tko zlo drage. Te sem zadnjič kupila za 30 evrov, a niso kul?”

Priznam, da mi je postalo malce slabo, ko sem jo takole gledala. Pa kaj smo mi, eni navadni jebeni roboti? A imamo telo zato, da ga pač po svoje preoblikujemo? Pa kaj se to dogaja, a ne obstajajo kakšni psihiatri, strokovnjaki, ki te ustavijo, preden uničiš svoje telo?

Sabina prizna, da se ne more ustaviti. A doda, da ima zdaj za nekaj časa dovolj. In da bo čez nekaj let probala botoks. Bojda to sploh ni tak bav-bav.

Pa saj jo razumem, ne obtožujem je. Vsak človek naj počne s svojim telesom, kar mu je ljubo. Razumem, da ima dekle kompleks, če ima zlomljen nos. Ali pa celo življenje trpi, ker nima prsi. Ja, razumem, da včasih pač ni druge rešitve. Pomembno je, da se imaš rad, najbrž .V ekstremnih primerih lahko lepotna kirurgija reši življenje.

Ampak, lepo vas prosim, neko mejo je pa tudi treba imeti. Nekje se je treba ustaviti. Pa saj ljudje se imamo radi tudi, če nimamo popolnega telesa. Telesa, ki nam jih razkazujejo v vseh teh revijah so - saj to nam je vednar jasno - retuširana. Lepotni ideali so umetno narejeni. Celulit je realnost, povešeni joški, šlaufki okoli trebuščka, ukrivljeni nosovi, unikatne ustnice…vse jo je pač del paketa. Ki ga s časom vzljubiš in spoznaš. Skrbiš zanj in ga prenašaš. In tvoj partner tudi, saj vendar ne ljubiš njegovega telesa, ljubiš cel paket!

Zdaj čakam, da nam Salome pokaže svojo novo muco. A to je že druga zgodba…

Katja Lenart