Nenavadno se zdi, da se v času, ko smo že pošteno zakoračili v 21. stoletje, poleg tega pa smo že zdavnaj doživeli tudi Freuda, Kinseya in tisto, čemur običajno rečemo seksualna revolucija, še vedno vztrajno pojavljajo nekateri vzorci mišljenja, ki koreninijo v dolgih stoletjih specifičnega razumevanja človeka kot bitja, ki je za razliko od živali nekakšno »duhovno« bitje, bitje z »dušo«, in hkrati bitje, ki ima razum, in ki lahko s tem svojim razumom v celoti nadzoruje to svojo duševnost ali svoj »jaz«, na kratko, ki je lahko sam gospodar svojih naravnih gonov.

Tak, nevejetno zastarel pogled na človeka, ima seveda svojo tradicijo v judovsko-krščanskem izročilu, ki je definiralo evropsko idejno in religiozno vesolje skozi dolga stoletja, in tako kljub zgoraj omenjenim spremembam v družbeni misli in pravilih obnašanja – posledici tako teoretskih kakor tudi družbenopolitičnih gibanj v prejšnjem stoletju – ostaja še vedno trdno zakoreninjen v določenih okoljih.

Tako sem med komentarji ob svoji kolumni prejšnji teden, v kateri sem pisal o odnosu do homoseksualnih porok in pravice homoseksualnih parov do posvojitve otrok, lahko prebral nekaj takih nenavadnih misli, mimo katerih ne morem, ne da bi se ustavil pri napačnih predpostavkah in iz njih izpeljanih napačnih sklepih.

Osnovna težava je v tem, da se vsakršno drugačno obliko ljubezenskega razmerja, ki ni razmerje med moškim in žensko, avtomatično razume v kontekstu nebrzdane spolne sle in banalnih animaličnih užitkov. Ljubezen naj bi bila najvišja oblika ne-egoističnega delovanja in kot taka diametralno nasprotna nebrzdanemu egoističnemu sledenju »živalskemu« mesenemu poželenju. In homoseksualnost je očitno izključno to slednje. Če hočete biti s partnerjem istega spola, očitno sledite le vašim seksualnim gonom, namesto da bi racionalno zatrli ta čustva in našli tolažbo v Bogu. Da bi se dva homoseksualca med seboj lahko zares ljubila, je nekaterim ljudem očitno nedoumljivo.

A problem je širši in ni omejen le na njihovo pohabljeno dojemanje ljubezni in seksualnega nagona. Problem je namreč najprej v samem dojemanju vrste, ki ji pravijo Homo sapiens, in za katero z neko nedolžno naivnostjo menijo, da je ozaveščeno bitje, ki ga ne definirajo živalski nagoni, temveč lahko s pomočjo razuma sam odloča, kako bo živel. Drug problem pa tiči tudi v dojemanju narave, ki jo razumejo kot božjo stvaritev, torej kot nekaj, kar ima svoj načrt, svoj smisel in svoja pravila delovanja.

To, da človek lahko kakorkoli nadzoruje svoje gone, je seveda nesmisel. Da, gotovo ljudje kot razumna bitja lahko nadzorujemo vsa svoja dejanja, ki bi izhajala iz naših libidinalnih nagonov in potreb, a njih samih, naših »živalskih« gonov pač ne moremo nadzorovati. To je tako nesmiselno, kakor če bi rekli, da lahko nadzorujemo barvo svojih oči. Nikomur ne moremo očitati, da si je izbral zelene oči, kakor tudi prav nikomur ne moremo nakladati o njegovi seksualni izbiri. Kakor sem zapisal v prejšnji kolumni, se homoseksualci niso odločili, da bodo »homoseksualni«, kakor se tudi, recimo, pedofili niso odločili, da bodo »pedofilni«. Homoseksualec se kot racionalno bitje seveda lahko odloči, da bo živel v nasprotju s svojimi naravnimi goni, lahko se odloči, da se bo poročil z žensko, lahko se odloči za celibatno življenje duhovnika ali pa pač normalno živi v skladu s svojimi goni in se zaljubi v partnerja istega spola.

V določenih družbah in v določenih obdobjih ne tako dolgo nazaj je homoseksualnost veljala za zločin. Enak vzorec mišljenja danes ostaja v primeru pedofilije. Pedofilija seveda ni nikakršen zločin, pač pa specifična libidinalna fiksacija, večinoma usmerjena na izrazito mlade osebe oziroma otroke. V naši družbi je seveda vsakršno spolno nadlegovanje ali zloraba otroka zločin, zato se pedofil pač mora odločiti, da se bo izneveril svojim gonom. A ostalim tega ni treba. Tisti, ki jih privlačijo osebe istega spola, lahko ljubijo osebe istega spola, tisti, ki jih privlačijo blondinke, naj jih imajo, nekateri imajo radi debelušne, kdo jim brani …

A blondinke so OK, debeluške tudi, pri tem vam nihče ne zapoveduje, da nadzorujte svoje nezavedne libidinalne gone, če pa ste slučajno fiksirani na osebe istega spola, potem pa, joj prejoj, ste »drugačni«. Drugačni od česa? Drugačni od edine »normalne« zapovedane oblike, kakor si jo je zamislil stvarnik in kakor jo zapoveduje mati narava? In tu smo pri tem drugem problemu, problemu pogleda, ki naravo razume kot nekaj, kar dejansko ima smisel, celo načrt in pravila delovanja.

Narava seveda nima smisla in nima načrta. Narava je skupek naključij, napak, slepih poti, na kratko, narava je en sam simpatičen kaos. Obstaja sicer možnost, da ima Bog toliko smisla za črni humor, da je izumil seks v vseh svojih »perverzijah« in ravno njemu podelil funkcijo razmnoževanja človeške rase, četudi je seveda bolj verjetno, da je biološka delitev na dvospolne organizme preprosto le rezultat nenavadnega eksperimenta narave, ki se ni v vsem posrečil. Nenazadnje, dokaz, da narava dela po bolj slabih načrtih, je prav to, da si je v osnovi sicer zamislila čisto preprost načrt, kako spraviti seme do jajčeca za oploditev, na koncu pa so ji iz rok ušli homoseksualci, pedofili, nekrofili, sadisti, mazohisti, transvestiti, voajeristi, ekshibicionisti in številni drugi. Če imata Stvarnik in narava zares »načrt«, potem sta bila med snovanjem tega načrta verjetno na zelo težkih drogah, po drugi strani pa lahko končno sprejmemo tudi drugačno razlago, in sicer, da narava nima nikakršnega smisla in načrta, temveč da v svoji ekperimentalni zmedenosti pač spravi na dan marsikaj, in da je prav vse, kar se tako porodi iz te narave, v enaki meri »naravno«.

Ljudje kot racionalna bitja pa si seveda lahko in si tudi moramo ustvariti svoje etične standarde po katerih bomo živeli tako, da po možnosti nihče od nas ne bo trpel ali bil kakorkoli čustveno ali drugače prikrajšan. Tako moramo seveda najstrožje obsoditi, denimo, vsakršno spolno zlorabo nad nemočnimi otroki, na drugi strani pa dopustiti vsakemu zaljubljenemu paru, ne glede na spol, vero, barvo in ostalo, da živi svoje sanje v skladu s svojimi živalskimi goni.

Luka Culiberg