Vlada pravi: bankam je treba prepovedati tajkunska posojila. Minister za finance Franc Križanič je kot posebej pomembne predstavil dopolnitve zakona o javnih financah, to neprijetno bančno prakso. Z izjemami seveda.

Minister je tajkunska posojila opredelil takole: »To so pač krediti, ki jih jemljejo uprave za odkup podjetij, ki jih obvladujejo, in njihove povezane osebe. Tako javnost kot lastniki bodo še proučevali, kaj to pomeni.« Hecno, ne. Bodo torej vsa posojila za odkupe podjetij poslej prepovedana. Sliši se precej neprijetno, saj to pomeni, da je privatizacije enostavno konec za vse člane uprav. Kdo torej še ostane? Predvsem tistih nekaj tujcev, ki jih vlaganja v Sloveniji še zanimajo. Drugi, morda še večji problem pa naj bi imele banke, ki svojega denarja iz tajkunskih kreditov morda nikoli ne bodo dobile nazaj.

Poslovni in politični pomisleki so v zgodbi o tajkunih in bankah tesno prepleteni. Ideja o tem, kako zavarovati banke pred njihovimi poslovnimi odločitvami, ki predstavljajo politični problem seveda ne more biti enostavna. Posebej kadar se to poskuša narediti na horuk. Najbolje je to ilustriral poskus kako preprečiti izplačilo nagrade nekdanjemu direktorju NLB Marjanu Kramarju. No, tako imenovanih rdečih Kmerov se kljub temu ni potrebno pretirano bati. Nekaj razuma še vedno premorejo. Tako je vlada včeraj iz postopkov umaknila predlog zakona o dodatni obdavčitvi poslovodstev in nadzornikov v družbah, v katerih je država vsaj četrtinski lastnik, oziroma prejemajo državno pomoč.

Pač ni šlo. Za nazaj se nagrad ne da obdavčevati, pa tudi 90 odstotna obdavčitev je vse prej kot razumen ukrep. No, vlada v boju s tajkuni ne bo popuščala. Vsaj tako jo je mogoče razumeti. Morda se bo tu pa tam zagnala predaleč, a to je le posledica velike vneme v njenih protitajkunskih prizadevanjih. Minister za finance pravi celo, da morajo biti menedžerski odkupi kaznovani. Hm, le kako, saj niso bili nezakoniti? A kot rečeno, brez bojazni. Minister je namreč vse skupaj zelo razumno pojasnil takole: »Cilj dopolnitve zakona o javnih financah je nedvoumno in jasno določiti tiste vrste posojilnih poslov bank, ki so nezdružljive z vsemi oblikami državnih pomoči.«

Vse je torej skorajda običajno. Vlada je predvidela celo izjemo. Na zahtevo Banke Slovenije so v zakon zapisali tako imenovani varnostni člen, ki omogoča, da se nadzorni svet posamezne kreditne ustanove vendarle odloči, da tak kredit podaljša ali uvede, če bi se pokazalo, da bi v nasprotnem primeru prišlo do velike gospodarske škode. In ravno to bi lahko, kot kaže, postal osrednji problem. Maks Tajnikar denimo v Financah pravi, da bi bil za večino naših, zlasti državnih bank, precejšen šok, če bi jih država prisilila k takojšnjemu umiku iz menedžerskih prevzemov. Prav lahko bi zapadle v izgube in v kratkem potrebovale velike dokapitalizacije.

Njegova trditev temelji na prepričanju, da je obseg posojil, ki so jih te banke odobrile za menedžerske prevzeme, nikakor ni marginalen. To še vedno vztrajno zatrjujejo tako bankirji kot Banka Slovenije. Vendar jim vsi ne verjamejo več. Vprašanje, ali bodo svoj denar sploh lahko dobile nazaj, pa je vedno bolj aktualno. Tega, kot je videti, ne bi mogli zagotoviti niti stečaji tajkunskih podjetij. A kljub temu bankam očitno ni tako zelo hudo. Zdi se, kot da je še najbolj neprijetno to, da ne vedo, kaj jim pripravlja vlada. Zadnji podatki Banke Slovenije namreč kažejo, da so poslovne banke skoraj ustavile kreditiranje gospodarstva. Po drugi strani pa za posojila predvsem prosijo prav tajkuni.

Iskanje ravnotežja med politično všečnostjo protitajkunskega boja, varovanjem stabilnosti bančnega sistema in pravno sprejemljivimi ukrepi, je za Pahorjevo vlado očitno zelo težka naloga. Ena najtežjih.

Jani Sever