Zdi se, da delo ni več ne prvo in še manj drugo; postaja vse bolj privilegij za določen čas ali zgolj upanje na možno priložnost. Delo kot tisto kar človeka utemeljuje, zaznamuje, ga definira in hkrati kot tisto kar ga je ustvarilo in mu podeljuje dostojanstvo.

1. maj kot mednarodni praznik dela je skozi čas in spremembo sistema izgubil svoj pomen, smisel in naboj, saj vse več ljudi nima kaj praznovati, nima kaj načrtovati, se nima česa veseliti. V delu in z delom mnogo ljudi, predvsem mladih, ne vidi možnosti ustvarjanja svoje prihodnosti in nima prave perspektive. Navdaja jih strah, ki je posledica vse večje negotovosti in nepredvidljivosti ter občutka nemoči. Vse to so že bolj ali manj znana dejstva s katerimi so se prisiljeni spopadati, so se primorani sprijazniti in se z njimi navaditi živeti, jih prenašati in se dobesedno znajti v preživljanju. Zakaj!? Ali mora res biti tako; ali se res ne da tudi drugače?

Varna prožnost, prekarnost, skrajšani delovni čas in podobne kratkoročne formule je vse kar nam politiki znajo in so sposobni ponuditi kot alternativo za prebroditev krize, čeprav je vsem dobro jasno, da se s temi rokohiterski ukrepi le meša meglo, da bi se ne videl nevaren požar. Prav sedaj, ko se kriza kaže v vsej svoji razsežnosti, resnosti in globini ter nenazadnje lahko mirno rečemo tudi gnilobi, bi bil že skrajni čas za radikalne odločitve in pogumne spremembe. Namesto tega pa se stopica in vrti v krogu preizkušenega, znanega in poznanega, ki ne prinaša bistvenih novosti predvsem pa ne v korist delavcev in delavk oz. brezposelnih. Sedaj v krogu G7, pa v krogu G8, potem v razširjenem G20 in zopet nazaj. Na koncu vsakega takšnega srečanja se zaključi z eno in isto litanijo za javnost, ki pravi: »Ne protekcionizem, ampak svobodna konkurenca in prosti trg«. Kaj je tu novega? Nič! Ko pa se politiki vrnejo domov, so prvi ukrepi, ki jih povzamejo prav zaščita domačih trgov; logično, ne. Kaj je tu novega? Zopet, nič!

Gospodarstvo se ne rešuje tako, da se daje denar gospodarjem in se zmanjšuje delavnik delavcem; tako se zgolj podaljšuje njihova agonija. Gospodarstvo se mora reševati tako, da se hkrati rešuje tudi delavce in njihova delovna mesta. V nasprotnem primeru ne služi družbeni blaginji in dobrobiti ljudi, ampak zgolj gospodarjem, ki se dodatno bogatijo, tudi ali prav skozi krizo. Še več, nastala s(r/t)anje, kakor vam drago, je posledica krčenja realne ekonomije oz. selitve le-te v finančne špekulacije, v fiktivni denar ustvarjen na računalniku, ki je kar izpuhtel. Posledice teh finančnih »čarolij« pa so še kako vidne in otipljive za mnoge ljudi v njihovem vsakdanjem življenju. Delo ni več pomembno; delo, ki proizvaja in ustvarja stane preveč in ne prinese dovolj hitro dovolj profita. Imperativ je profit.

»Ne!!!« Moramo jasno in glasno oporekati ter se ostro zoperstaviti takšnim razmišljanjem in prav tako vsem praksam, ki iz njih izhajajo.

Prav sedaj je odločilnega pomena staviti na delo; na pravico in priložnost, da se izkazujemo, potrjujemo in odlikujemo v svojem delu. Staviti na ljudi. Poiskati moramo nov zagon za novo ekonomijo in drugačno distribucijo dobrin; pravično in za vse. Ekonomijo, ki bo temeljila na medsebojni delitvi in si bo prilastila nazaj lokalno samooskrbo. Le tako bomo lahko parirali in se izogibali diktatu globalnega trga, ki ga obvladuje peščica korporacij. Le tako bomo ohranili svojo avtonomnost in odpornost pred vsakokratnimi grožnjami krize. Prav sedaj je potrebno ustvarjati nova delovna mesta, ne pa jih krčiti. Spodbujati in ustvarjati pogoje in možnosti za nove priložnosti.

Elena Pečarič