Govorčeva skrajno poenostavljena, politike splaknjena in kopitu govorca izpraznjena razlaga vzrokov, kaj je privedlo do oboroženega odpora velike večine Slovencev proti okupatorju, je morala vsaj med gospemi partizankami in gospodi partizani, pa državljankami, aktivistkami NOB in državljani, aktivisti NOB (po govorčevo), prisotnimi na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju, vzbuditi nelagodje. Saj državni praznik, nenazadnje, sovpada z dnem ustanovitve osvobodilne fronte slovenskega naroda. Med nekaterimi nami, njihovimi mladiči, ga je vzbudila. Mama in oče nista bila komunista, ne pred vojno, ne med njo in tudi ne po njej, kar bi lahko bilo konjunkturno. Pripovedovala sta, da so se partizani in drugi udeleženci NOB štiri leta borili, razen proti okupatorju, tudi za vsem boljši, pravičnejši in lepši jutri!
Za ohranitev starih vrednost, predvsem velike zasebne lastnine, so se že pred ustanovitvijo protiimperialistične fronte oz. osvobodilne fronte slovenskega naroda (glej datume!), šli poklonit okupatorju predstavniki vseh starih političnih sil in največjega posameznega kapitalista, Cerkve. Ban Natlačen se je sicer v imenu Narodnega sveta, ki so ga sestavljali predstavniki Slovenske ljudske stranke, Jugoslovanske nacionalne stranke, Narodne radikalne stranke, SSJ in Samostojne demokratske stranke (sodelovanje komunistov so zavrnili), 11. aprila 1941 celo obrnil na Nemce, naj kot edini okupator zasedejo vso Slovenijo in jo naredijo za nekakšen protektorat. In, ko so Nemci in Italijani prišli, so z njimi sodelovali. Že dober teden po fašistični zasedbi Ljubljane in nacistični zasedbi Gorenjske ter Dolenjske ob Savi pa se je škof Rožman sestal z ljubljanskim komisarjem Emiliom Graziolijem. Tako sta vsaj zabeležila Jutro in Slovenec.

Bolj kot seznam prisotnih, je zgovorno, kdo ni prišel na ponedeljkovo večerno proslavo ob dnevu upora proti okupatorju v Cankarjevem domu v Ljubljani. Cerkvenih dostojanstvenikov, ki sicer kot voda, zalivajo vse pore in špranje družbenega življenja, blagoslavljajo odprtja vrtcev in mekdonaldsov, konje, motorje in konje v motorjih, in sploh hodijo na zadnje pasje procesije, ni bilo. Slučaj? Vsako kost, ki jo kje odkopljejo, še preden ugotovijo čigava je, nesrečnikova, ki je pustil življenje v Jasenovcu ali ustaševa, ki mu je prerezal vrat, blagoslovijo in se škandalizirajo. Tako je bilo tudi v nedeljo v Jasenovcu, kamor je prišel celoten hrvaški politični vrh, vključno z govorcem predsednikom Mesićem, predstavnikov hrvaške Cerkve pa ni bilo. Pa so bili tam ves čas med leti 1941 in 1945, prekrščevali in pomagali k takojšnjemu srečanju z bogom deset tisočem Srbov, Judov, Ciganov, Slovencev in Hrvatov, ki niso bili ustaši. Predstavnikov tiste Cerkve, ki je cerkvenim in civilnim kolovodjem sodelovanja z okupatorji po polomu, po cerkvenih kanalih pomagala bežati v Argentino, Kanado in Avstralijo, namesto, da bi obžalovali svojo medvojno grozljivo zmoto, se opravičili padlim in pobitim zapeljanim domobrancem in ustašem, njihovim družinam, nato pa še njihovim žrtvam in družinam. Kar bi zanesljivo naredili, če bi verjeli v Boga, v Jezusa in v evangelije, verjamejo pa v mamona z oltarji v bankah v Vatikanu, Švici in Angliji. “Sodelovanje z okupatorjem, revolucionarno nasilje, še zlasti nasilje po vojni je boleča izkušnja tistega časa in nam mora ostati v zgodovinski zavesti kot opomin,” je izrekel slavnostni govorec. Revolucionarno nasilje nato je torej večji greh kot vzrok, sodelovanje z okupatorjem, čeprav so partizani in država svoj del nasilja že nič kolikokrat obžalovali, Cerkev pa svoje krivde nikoli! Za Cerkev je sprava očitno lahko samo na novo napisana zgodovina in nato njen, cerkveni triumf. Za takšno spravo pa hvala, pravo spravo smo Slovenci že desetletja živeli, dokler nas ni prav Cerkev začela spravljati po svojem kopitu!

Med narodno osvobodilnim bojem ni šlo samo za upor proti okupatorjem, šlo je, jasno, za nov, pravičen svet. In takšnega, približno, smo nato nekaj desetletij živeli.

Skoraj pol stoletja smo živeli v limoni: z nekaj bogatejšimi, večinoma obrtniki, ki so se vozili z audiji namesto s stoenko in odebeljenim, srednjim delom limone, s srednjim razredom, v katerem smo bili vsi, s plačami v razmerju 1 : 4, največ 1 : 6, s stoenkami, s stanovanji kupljenimi s poceni krediti, ali hišami, ki so si jih zgradili kmetje, delavci, uslužbenci, profesorji in inženirji, brezplačnim šolstvom in zdravstvom in dostopnimi počitnicami, pozimi in poleti za otroke in družine. Po novoreku, v ekonomsko neuspešni družbi, kjer je 20-milijonska Jugoslavija imela dolgo let nižji zunanji dolg od dolga kapitalistične Slovenije danes! V spodnjem delu limone pa je bilo kakih 20 tisoč brezposelnih, začasno nezaposlenih, največ čakajočih na prvo zaposlitev in nekaj lenuhov. Velikih bogatašev in velikih revežev takrat ni bilo.
Z unrinimi paketi, pa paketi care in karitas sem se srečal kot nekaj let star otrok, ko smo pikci s kanglicami hodili na brezplačne zajtrke v t. i. rdeči kotiček, kjer smo vsak dobili kos kruha, namazan z ameriško margarino in topel ameriški ovomaltine. Nato smo sedli na deske, zložene ob bližnjem hlevu, jedli in bili smo srečni. Kljub unrinim paketom, ali prav zato, smo imeli lepo otroštvo. Prva leta v šoli smo nekaj časa še jedli rumen, ameriški sir in občasno pili kokosovo mleko, potem smo se, država, postavili na noge in se je nehaloz ameriško pomočjo.

V srednji šoli smo šli, spominjam se, tako rekoč, ves razred v brigado. Del razreda v Kranjsko Goro, večina pa gradit avtocesto v Črno goro. Nobene prisile ni bilo, samo radovednost. V brigadirskem naselju smo se nato v prostem času raztepli in iskali prijateljstva in simpatije po drugih brigadah. Za Bosance nismo sploh vedeli, da so eni Hrvati, drugi Srbi in tretji muslimani, in za reške brigadirke in brigadirje nismo vedeli, da so tisti, ki so hodili na Reko v šolo iz Gorskega Kotarja ali okolice Plitvic, hrvaški Srbi. Tako nevedni smo bili, in nihče ni bil za nikogar čefur. Slovence so nas imeli vsi radi. Tudi Albanci, ki so zaradi zaprtosti bili vsem zanimivi, Slovence pa so nas radi sprejemali medse in nam celo dovolili, da se pogovarjamo z njihovimi dekleti. Med vsemi smo veljali za gospodarsko najbolj razvite in najbolj kulturne. Prijetno je bilo.

Potem smo nekaj časa v službah dajali za Rdeči križ. Po en dan smo vsake toliko časa, delali zastonj. Enkrat za ene, drugič za druge zamorčke, pa za Vietnam. Ni nam bilo težko in prav se nam je zdelo, da imamo toliko, da lahko pomagamo drugim. Po delu smo malicali skupaj.

Iz limone smo se z osamosvojitvijo preselili v hruško: v zoženem delu so tajkuni in z njimi povezani, korumpirani politiki, v odebeljenem delu pa se drenjamo drugi. S sto evri gor ali s sto evrov dol. Prava komunistična uravnilovka!

V republiki Sloveniji danes nimamo stranke, ki bi resnično in stalno ščitila interese delojemalcev. Vse stranke se drenjajo v sredini in brez sramu in ves čas neprekrito ščitijo koristi bogatih. Še največ zanimanja za delojemalce kaže upokojenski DeSUS (ker so pokojnine vezane na plače?), druge stranke pa se delojemalcev spomnijo s predvolilnimi bonbončki, ko potrebujejo njihove glasove, nato pa nanje vse, do naslednjih volitev, pozabijo. Predvolilni bonbončki različnih oblik so resnično nenačelni, in jih je, tudi po zadnjih volitvah, žal, zmanjkalo, čeprav bi jih bili revni veseli ves čas, ko država napeto razmišlja, kako naj sistemsko reši stiske revnih.

Socialni demokrati, ki s spremenjenimi imeni stranke nakazujejo, da bi morali imeti razumevanje za delojemalce, ne vidijo sebe kot naslednice zveze komunistov: »Socialni demokrati so pod imenom Združena lista socialnih demokratov nastali po uspešnem nastopu volilne koalicije levosredinskih stank Združena lista na parlamentarnih volitvah konec leta 1992. 29.maja 1993 leta so stranke te volilne koalicije - SDP Slovenije (Socialdemokratska prenova Slovenije), Delavske stranke, SDU (Socialdemokratska unija) in dve močni skupini iz Socialistične stranke ter DESUS (Demokratična stranka upokojencev) - na združitvenem kongresu ustanovile novo levo socialdemokratsko stranko v Sloveniji - Združeno listo socialnih demokratov. Njen predsednik je postal mag. Janez Kocijančič. Na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji, aprila 1990, je od ustanoviteljic ZLSD nastopila SDP (Stranka demokratične prenove oz. pozneje preimenovana v Socialdemokratsko prenovo). Dosegla je najvišji rezultat med posameznimi političnimi strankami (17,28 odstotka) in prešla v opozicijo.« (glej: Socialni demokrati, spletna stran, zgodovina stranke).

Od nekdanje Zveze komunistov Slovenije so Stranka demokratične prenove oz. Socialdemokratska prenova oz. Združena lista socialnih demokratov oz. Socialni demokrati prevzeli njeno nedvomno lastnino, njene člane in volivce, z lepim predsednikom povišali število glasov in povečali število dobro plačanih služb zase in nestrankarske sopotnike. Ob izpraznjenem programu pa naivnim volivcem, ki bi volili komuniste, reformirane komuniste ali nekaj podobnega, še vedno vliva vero v stranko in v lepši jutri nekaj starih obrazov, ki so včasih govorili »Mi komunisti,« danes pa »Mi socialni demokrati, mislimo …« in jim zaupajo. Bog pomagaj!

Edina prava leva politična sila so, ob nekaj manj vplivnih in majhnih organizacijah civilne družbe leve provenience, sindikati. Toda sindikati niso, ne morejo in ne smejo biti politična stranka! Sindikati v dialogu z delodajalci iščejo najustreznejše načine in poti, kako uresničiti z zakoni dogovorjeno, in dajejo pobude zakonodajalcem, da sprejmejo nove, delojemalcem prijaznejše zakone. Pobude pa je, seveda, potrebno oblikovati, kar je zahtevno strokovno delo, za katerega so usposobljene strokovne službe strank, poslanci pa vlagajo predloge in jih spremljajo do njihovega sprejetja ali zavrnitve. Organizacije civilne družbe, tudi sindikati, z legalnimi sredstvi spremljajo njihovo pot in lobirajo.

Ko smo živeli še v limoni, si nismo nikoli in noben mislili, da se bomo kdaj še kako drugače srečali s paketi rdečega križa ali karitasa, kot darovalci! Dočakali pa smo državo Slovenijo, ki ji zmanjkuje paketov s hrano za njene številne lačne in brezposelne prebivalce!

Tajkuni že dvajset let organizirano kradejo podjetja, ki smo jih pol stoletja gradili vsi v ekonomsko neuspešnem socializmu in bili zraven še siti, pa jih (podjetij) še ni zmanjkalo, v uspešnem kapitalističnem liberalnem gospodarstvu pa imamo polne izložbe trgovin, toda veliko prebivalcev nima niti toliko, da si kupi sirovo luknjo. Lep napredek!

Za delojemalce in sindikate bi bili več vredni štirje, pet ali šest poslancev leve provinience, na katere bi se lahko vsak čas zanesli, čeprav v stalni opoziciji, kot da so odvisni od sprotnega kalkuliranja t. i. levih strank oz. kdajpakdaj tudi t. i. desnice, da jih bodo potrebovali, v zameno za javno podporo ali volilne glasove, pa jim bodo vrgli nato bolj ali manj oglodano kost. Levo stranko bi potrebovali tudi delodajalci. Ker se je lažje in varneje pogovarjati s predstavniki delojemalcev, kot se z neorganiziranimi in jeznimi delojemalci srečevati na ulici. Pa saj smo še ne prav dolgo nazaj prav to, gledali. Na ulicah Aten, Londona in Manile.

Zato: Živel 1. maj! Delu čast in oblast!

Matjaž Vizjak