Meja s Hrvaško je odprto vprašanje že skoraj dvajset let. Vedno bolj odprto. Olli Rehn pa je maraton pretekel v samo nekaj mesecih. Slovenija in Hrvaška naj bi bili tako po novem le nekaj metrov pred ciljem. Ali res?

Olli Rehn je pred enim tednom predstavil svoj predlog. Zaupno seveda, saj gre za tiho diplomacijo. Za posredovanje v občutljivem sporu, v katerem javnost vedno pokvari vsak resen načrt. Oziroma natančneje, pokvarijo ga politiki, potem ko zadevo spravijo v javnost in hkrati ustvarijo občutek, da nasprotna stran pridobiva in da za “našo” nikoli nič ni prav zares dovolj dobro. Še ob izjemah, kakršna je bil sporazum med Račanom in Drnovškom za Slovenijo, se vedno najde dovolj patriotov, ki opozarjajo, da bi lahko dobili več. Če bi le bili dovolj pokončni. Že to, da smo izvedeli kaj ponuja Rehn je torej dovolj slabo znamenje.

Drugo slabo znamenje je, da so na Hrvaškem, kot kažejo prvi odzivi, z njim zadovoljni. Še več, zelo so zadovoljni. To je neizpodbitno sumljivo. Vsak predlog, ki ga ena od strani podpre s prevelikim navdušenjem, avtomatično za drugo stran postane najprej zelo sumljiv, nato pa se sumi neizbežno prevesijo v nasprotovanje. Predlagatelj pa je označen za prodanca, zaveznika sovragov, nepoštenega človeka … Vse to se je z Rehnom v Sloveniji že zgodilo. Res ne s strani predstavnikov vladnih strank. A referendumska pobuda mariborskih domoljubov in nogometnih navijačev je dokaz, da na koncu pri nas odloča ljudstvo.

Tisto ljudstvo, ki naj bi bilo pri reševanju slovensko-hrvaških odprtih vprašanj naklonjeno trdi in odločni politiki, ki ne pristaja na kompromise. Mediatorji pa že po definiciji ne morejo ponuditi drugega kot to. In kaj naj bi torej skrival Rehnov predlog? Menda je težava, ker vztraja na pravnih rešitvah spora. In seveda v tem, ker naj bi predvideval, da Slovenija sprosti hrvaška pristopna pogajanja z Evropsko unijo že na točki načelnega dogovora o načinu reševanja spora. Je kdo pričakoval kaj drugega? Je kdo mislil, da bo Rehn predlagal politično rešitev in nadaljevanje hrvaških pogajanj na točki, ko bo meja dokončno določena?

Treznenje praviloma ni kratka izkušnja. To velja tudi za Slovenijo. Finski diplomat Martti Ahtisaari je pred kratkim primerjal svojo posredniško vlogo na Balkanu s tistimi, ki jih je imel v Afriki. “Pogrešam gospode in dame iz Afrike, ki so bili izjemno obzirni, v Južni Afriki, Namibiji in drugih afriških krajih … Želel bi si, da bi enako doživel tudi na Balkanu. Žal, temu ni bilo tako.” Istočasno je ocenil, da se bo hrvaško-slovenski spor najverjetneje rešil v arbitraži. Tisti, ki so takrat mislili, da so njegove besede naključne, so se očitno motili. Prva točka Rehnovega predloga naj bi govorila o arbitraži sodnikov, specialistov za mednarodno pravo.

Streznitev je običajno boleča. Bolj ko si opit, huje je. Presneto težko bo po dolgotrajnem zagovarjanju mediacije, vztrajanju na političnem reševanju spora, spominjanju na Drnovškov sporazum, ki nikoli ni zaživel, priseganju na to, da Hrvaška ne bo članica EU, če Slovenija ne bo imela nadzora nad celotnim Piranskim zalivom in teritorialnega dostopa do odprtega morja, celo sprejetju zavezujočega akta, o tem, kaj vse je Slovenija, v državnem zboru … presneto težko bo po vsem tem sprejemati kompromise, ki bi jih v vsakem primeru narekovala razsodba neke pravne arbitraže. Pot iz kota, v katerega se je ujela slovenska politika, nikakor ne bo lahka.

Zdi se, da bi utegnil biti zadnji krog Rehnovega maratona zelo zelo dolg in utrujajoč.

Jani Sever