Človek za vse čase

Avtor Igor Koršič | 30. april, 2009 @ 9:09

Nekaj se premika v Kotlini šentflorjanski. Boris Pahor je bil v roku nekaj dni kar dvakrat gost v Ljubljani. Enkrat v prostorih Društva pisateljev v času Slovenskih dnevov knjige. Drugič na posnetkih kot osrednjem delu proslave ob Dnevu upora. Razen tega je uradno potrjen slovenski kandidat za Nobelovo nagrado.

Vendar gospod Pahor še vedno govori, kot da ne verjame popolnoma, da ga sploh kdo posluša. Kot da ve, da četudi ga poslušajo, razumel ga ne bo nihče. In ima prav. Boris Pahor je namreč živo nasprotje šentflorjanščine. In če so ga Šentflorjanci začeli javno častiti, to še ne pomeni, da so zamenjali čud in spoznali svoje grehe. Preje imajo kaj za bregom. Recimo, v nacionalni vitrini jim manjka še Nobelova nagrada. Izračunali so, da ima Boris Pahor v tem trenutku največ možnosti, da jim jo prinese.

Lahko je biti moderator Borisu Pahorju. Ni mu treba postavljati vprašanj. Vedno znova govori o tistih stvareh, za katere ve, da so pri nas bolne. Zaveda se, da ga bodo imeli za nacionalističnega godrnjavca iz devetnajstega stoletja. Nič ne pomaga da nastopa na južnotirolski listi za Evropski parlament. Ve tudi, da je edino, na kar se lahko zanese, lastna vest. Ne razume zakaj ostali sonarodnjaki tega ne počno. Še posebej tisti, ki se zadržujejo v Ljubljanski kotlini. Dobro ve, da je med Mariborom in Trstom razumevanja veliko več kot med Trstom in Ljubljano. Slovenski Trst je od nekdaj bil liberalen. Liberalen v izvirnem smislu. V Trstu se, tam živeči Slovenci, tako kot Primorci na splošno, med drugo vojno med sabo niso naznanjali in ubijali. Čeprav so bili, kot povsod, v različnih političnih in konfesionalnih taborih. V Trstu in na Primorskem ne dvomijo v partizanski upor. Ekzekutorji in kolaboranti so prišli v Trst iz notranjosti Slovenije. Trst je od nekdaj bil domoljuben. In tak je tudi ostal. In je zato obstal. Ljubljana pa skoraj ne ve, da slovenski Trst obstaja. Še izobraženi ljudje, razen profesionalnih Slovencev, se včasih čudijo, da tam obstaja slovensko gledališče. Ljubljana rada stisne rep med noge in je pohlevna in ubogljiva do tujcev, kdorkoli ti že so.

Boris Pahor ve, da se Ljubljani fučka za Slovence v Italiji, tako kot se jim fučka za Slovence kjerkoli. Tega ne razume. Kajti on ve kako je nacionalna in etnična pripadnost pomembna, tudi če se je ne zavedaš. Ne razume zakaj se je treba v imenu nekakšnega abstraktnega internacionalizma nacionalni pripadnosti odpovedati. Kot da bi tako lahko iztrebili nacionalizem. Pomena pripadnosti ne pozna samo zato, ker je videl goreti Narodni dom v Trstu ampak predvsem zato, ker je bil kot otrok popolnoma zmeden, ko so Italijani ukinili vse slovenske šole. Postal naj bi Italijan. Mama je jokala in oče je klel in on ni vedel, kaj naj bi in je v šoli popolnoma odpovedal. Poslali so ga v škofovsko šolo, upajoč da bodo tam bolj prizanesljivi do takega, malce »manj nadarjenega« učenca. V tej koprski šoli je bilo nekaj pokončnih Slovencev in Hrvatov, ki so mu pokazali pot. Narediš se, da si Italijan - drugače pod fašisti ni šlo – znotraj pa ostaneš kar pač si. Ostaneš upornik. Kmalu je postal nadvse normalen dijak in študent. Italijansko je pisal bolje kot večina Italijanov.

Italijanska država se svojim Slovencem še ni opravičila za fašistično zatiranje in teror. Po drugi strani Italija rada goji kult fojb. Zato Boris Pahor ne sprejme nobenega italijanskega priznanja - in teh je v zadnjem času kar nekaj - če podeljevalci niso pripravljeni sprejeti svoje zgodovine v celoti. Priznati morajo tudi fašizem, z vsem grozljivim zatiranjem Slovencev vred. Nekaj se je z vstopom Slovenije vseeno premaknilo. Četudi piše italijanski politiki nevšečno, Pahorju zdaj italijanski mediji objavijo vse. V Italijo (!) ga vabijo celo več kot v Slovenijo.

Res je vesel internacionalističnega sožitja med Slovenci in Italijani, vendar prej treba vedeti kdo smo. Sicer lahko internacionalizacija hitro postane asimilacija in ogrozi narodni obstoj. Razen v imenu nehvaležnih Slovencev, Boris Pahor nastopa tudi v imenu svojih tovarišev, političnih taboriščnikov v koncentracijskih lagerjih. Bilo jih je štiri milijone. So nekako pozabljeni in spregledani. Taboriščniki ki so imeli rdeče trikotnike spredaj z začetnico države, iz katere so bili. Bili so Francozi, Belgijci, Nizozemci, Norvežani, Rusi, Italijani, Nemci, Slovenci… V alzaškem gorskem, terasastem taborišču Natzweiler - Struthof so njihov pepel iz krematorijev spuščali kar v taboriščno greznico. Na začetku so bili nemški taboriščniki izjeme in so dobivali žare. Ko se je tempo pobijanja povečal, za to segregacijo ni bilo več časa. Tudi ti taboriščniki so bili bojevniki za svobodo. Res niso streljali. Vendar tudi če vztrajaš, da si kar si, se upiraš.

Boris Pahor rad govori in piše o čudežni moči žensk. Ljubezen ima čudežno moč. To moč je treba uporabiti za vzgojo ponosnih, neupogljivih otrok, ljudi predanih svobodi. Če bistvene stvari ponavljaš iz dneva v dan, iz leta v leto, tako da postanejo skoraj že obredne, bodo morda nekega dne nenadoma razumljene. Za proslavljanje 27. aprila ni bolj primernega gosta kot je Boris Pahor. Pravi da ni noben junak. V resnici je še več. Je mož za vse čase.

Igor Koršič


Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si

URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2009/04/30/clovek-za-vse-case/