No, pa se je zgodilo. Prostovoljci so pili reko, ki teče skozi našo prestolnico. Mikrobiološko sfiltrirano, da se razumemo, prečiščeno vseh težkih kovinskih delčkov, umazanije. Malo je smrdela, bojda, ampak so jo vseeno spili. In menda ni imela okusa po Ljubljani.

Priznam, težko bi jo spravila po grlu. Vem, so mi razložili, da je res pitna in okej. Da so se vsi oporečni delci zaglavili nekje na filtrih in da imam samo predsodek. Ampak, lepo prosim, ne bi. Tudi če bi mi jo ponudil sam Peter Poles. Tudi če bi jo pred menoj spil župan ljubljanski.

Mi je pa [1] tole dalo misliti.

Tam, kjer sem odraščala, imamo svoj vodni rezervoar. Sredi gozda je izvir in prav fino izgleda.
In v naši vasi ima veliko gospodinjstev svoj vodni rezervoar, to ni nič posebnega. Zna se sicer zgoditi, ob hujši zmrzali, da voda v ceveh zmrzne in potem se mora človek pač znajti. Nekateri takrat ob ceveh zakurijo ogenj, drugi počakajo, da se temperatura dvigne. Skratka, voda je. Prej ali slej.

In drugačen okus ima kot tale mestna klorirana voda, bolj mehka je in tudi okus ima. Ne vem po čem, a ima ga. A vem tudi, da bo ta vir nekoč usahnil in se bomo priklopili na občinski (ali pač en) vodovod.

Veste, ljudje smo packi. Pred leti sem odkrila, da kmetje v Jenino (to je potok, ki teče skozi mojo rodno vas) mečejo marsikaj. Mrhovino, gospodinjske odpadke, pralne stroje, avtomobile. Voda, v kateri sem se v otroštvu skorajda utopila, že dolgo ni več primerna za poletno namakanje nog. Zadnjič sem tam sprehajala psa in ugotovila, da ni nič bolje. Plastične vrečke, luknjasti lonci in neznani plavajoči predmeti so rečna stalnica. Vsakič ko malce poplavi, se na nabrežje navesijo izgubljeni predmeti in takrat me stisne. Res smo packi.

In scrkljani smo. Kupujemo ustekleničeno vodo in kopičimo plastenke. Na njih piše “Voda brez mehurčkov” ali pa “Boljša voda” (aja?!), našla sem tudi “prvo slovensko vodo s stalnimi biološkimi preizkusi zdravstvene varnosti”. Ja, in na vsaki plastenki tudi piše, od kje ta voda prihaja. Ali pa preprosto kdo jo polni in za koga. (Ja, trkam nam na vest!)

Potem odprem pipo in ven priteče voda brez okusa. Ob deževnih dneh malo zasmrdi po kloru, a tudi tega smo že vajeni. Pravijo, da je neoporečna in potem nam gotovo ne bo hudega. Če se bo kje kaj zapackalo, nas bodo že obvestili. Takrat nam bodo svetovali, da jo prekuhavamo. In to je to.

Ne sprašujemo se, kako in kje so našo pitno vodo sfiltrirali, kakšne filtre so uporabili ali iz katere reke so jo izčrpali. Voda je voda, trda ali mehka, glavno da je pitna. Brez vode bi umrli, izsušili bi se. In misel na to me, odkrita bom, prekleto straši.

In zato se iskreno čudim in spoštljivo klanjam vseznalcem, ki so izdelali čistilne naprave. Ker ljudje smo pač lenobe in svinjamo brez predsodkov. Papirček tu in čikec tam, koš za smeti je predaleč, smeti pa že ne bomo nosili v žepih. Vode, ki se pretaka pod/na/skozi… zemljo, se vse to dotakne, saj to vemo. Dež pade, umije tisti rjasti avto in pronica v tla. Z vso svinjarijo, rakotvornimi packarijami in težkimi kovinami. Osnovnošolske osnove. Vode, ki na plano butne pitna in čista je (in bo!) vedno manj. Zato se mi zdijo čistilne naprave fantastična pogruntavščina.

Ker, dragi homo sapiensi, pitne vode nam bo kmalu umanjkalo. Tiste čiste izpod gorskih izvirov in take, ki je že sama po sebi neoporečna. In bomo še kako prekleto potrebovali filtre, čistilce in karkoli že, da bomo pili vodo. Ki jo bomo morda nekoč kmalu črpali iz deževnice (ki je morda nekoč kmalu sploh ne bo več dovolj).

Bržkone se bomo nekoč kmalu z nostalgično-kislim nasmeškom na licu spominjali izletov v hribe, ko smo srebali vodo direktno iz ledenega izvira. Ali pa tudi ne, da ne bom preveč pesimistična.

Tale pitna Ljubljanica me je po svoje prav razveselila. Ja, zakaj pa ne bi pili vode iz rek, ki jih uničujemo (lahko bi pa tudi nehali uničevati, kaj pravite..)? Človek je razumno bitje, narejeni smo tako, da iščemo rešitve. Prav ima [2] Marko, človek se vsega navadi. “Ljudje so ob prihodu avtomobilov tudi rekli, da človeško telo ne bo zmoglo pritiskov, ki nastanejo ob hitrostih med 30 in 40 km/h.”In isto je bilo ob prihodu televizorjev, računalnikov, letal. In sladkorne pene.

Nič, tega predsodka, ki ga imam z Ljubljanico, se bom morala nekako znebiti (če ne prej, pa v Afriki). Voda je voda, glavno, da je pitna.

Na zdravje, na Ljubljanico!

Katja Lenart