Proletarci vseh dežel, združite se!

Avtor Matjaž Vizjak | 16. april, 2009 @ 11:53

V Španiji je nekoč živel bikec, ki mu je bilo ime Ferdinand.
Leta 1953, sedem let po osvoboditvi, ko sem hodil v prvi razred, so nas v šoli učili, da v stari Jugoslaviji niso imeli ničesar, pa je prišel okupator in vse požgal in porušil.

Da to lahko potrdim, moram biti šestdeset plus, že ostarel, vendar še vedno premlad, da bi po razmišljanju novokomponirane oblasti lahko že mislil na pokoj.

Danes, leta 2009, devetnajst let po drugi osvoboditvi, še vedno berem in poslušam, kako so partizani leta 1945 pobijali nedolžne ustaše, četnike, baliste, belogardejce, kozake in Čečene, ki so na povabilo lokalnih domobrancev prišli na tranzitni obisk v naše kraje, in ob pomoči lokalnega prebivalstva s tem leta 1938 začeli drugo svetovno vojno!

Vsi drugi bikci, med katerimi je živel, so tekali in skakali in se trkali z glavami, Ferdinand pa ne. Ta je rad sedel čisto pri miru in duhal cvetice. Njegov najljubši prostor je bil pod nekim plutovcem.

Nato od leta 1945 polnih petinštirideset let nismo imeli ničesar, ne italijanskega riža, ne kave, ur Darwil, koles Julija, kavbojk Rifle, ne pralnih strojev Candy, imeli smo samo bencinske bone, pa par, nepar in ničvredne dinarje, ki smo jih v Trstu hiteli zamenjevat v lire in z njimi kupovali vse, česar nismo imeli doma.

In ta socialistični gospodarski nič, še danes, po devetnajst letih, v potu lastnega obraza lastninijo predstavniki te, druge generacije osvoboditeljev (ne partizani in rdeči direktorji – ti so ga ustvarjali!), njihovi izbranci in drugi trabanti, pa ga kar noče zmanjkati!

Za ilustracijo, samo poglejte, koliko let je porabil Igor Bavčar, da je Istrabenz spravil na kant! Takšnih kolosov se tudi z velikim napenjanjem, in ob obilni pomoči prijateljev ne da uničite, kot bi rekel keks.

Njegova mati, ki je bila krava, je bila včasih v skrbeh zanj. Bala se je, da se ne bo čutil osamljenega, ko je tako čisto sam. »Le zakaj ne bi tekal in se igral z drugimi bikci in poskakoval in se trkal z njimi?« je govorila. Toda Ferdinand je odmajeval z glavo. »Lepše mi je tukaj, kjer lahko sedim čisto pri miru in duham cvetice.«

Pa se najdejo kramarji Kramarji (nomen est omen!) in državi pofulijo milijon evrov. Ministri in predsednik vlade na telefon in prosijo, rotijo, pa zahtevajo, da kramar vrne zasluženi milijon. Ne vem, zakaj prav ta ne bi bil zaslužen, če za direktorje državnih firm, ki jih nadzirajo državni nadzorniki, iz vladnih virov pravijo, da zaslužijo po več stotisoč evrov na leto! Pravim, da pravijo, da jih zaslužijo. Sam menim, da jih dobijo, si jih nagrabijo, prigoljufajo in kar je še sinonimov, le zaslužijo ne! Za zaslužiti je potrebno delati, z rokami ali glavo, in na koncu pokazati kaj več, kot puf, za seboj.

Leta so minevala in Ferdinand je rastel in rastel, dokler ni bil zelo velik in močen. Vsi drugi biki, ki so dorasli z njim na istem pašniku, so se po ves dan bojevali med seboj. Trkali so se z glavami in bodli z rogovi. Največja želja jim je bila, da bi jih izbrali za bikoborbe v Madridu. Ferdinandu pa ne – še zmerom je najrajši prav mirno sedel pod plutovcem in duhal cvetice.

Angleži imajo lep pregovor: prihrani peni, izgubi funt. Velja tudi za evre. Tačas, ko predsednik obiskovalcem, predsednikom tujih vlad in evropskim komisarjem, ki ga hodijo obiskovat, lastnoročno in s svojim denarjem plačuje kavo iz avtomata, nosi v službo svinčnike in papir od doma, in se ukvarja s kramarjevim milijonom, nima časa za Bavčarjevo milijardo evrov. Milijarda pa je tisoč milijonov kramarjevih evrov! In prav toliko jih je po bankah nastrgal tudi laški Boško Šrot. In koliko je na slovenskem še bavčarjev in šrotov!

Prav danes se Izraelci jezijo, ker Rusi prodajajo Irancem za 800 milijonov dolarjev kazahtanskega goriva, Američani pa mencajo, ker jim je po tihem prav, po drugi strani, na glas, pa ne! Ušivih 800-krat kramarjev milijon, pa se v to zapletajo izraelska, ruska, iranska, ameriška, pa še katera vlada. Bedniki!

Pri nas bi s precej manj milijoni evrov lahko rešili mariborski Siemens, novogoriški MIP, vrhniško usnjarno, škofjeloški LTH in kar je še firm, ki so jih z novimi finančnimi produkti oplemenitili liberalni in libertarni manažerji, ki bi radi požrli stomilijone, pa se jim v grlu zatakne že prvi evro, ki bi ga morali znati zaslužiti s svojimi rokami in z lastno pametjo. Naj nagnejo glavo, in se skoncentrirajo!

Nekega dne je prišlo petero mož s prav smešnimi klobuki izbirat največjega, najhitrejšega in najbolj divjega bika, da bi se bojeval na bikoborbah v Madridu. Ferdinand je vedel, da njega ne bodo izbrali, in tega mu ni bilo mar. Zato se je napotil k svojemu najljubšemu plutovcu, da bi se usedel.

Komunisti in rdeči direktorji so po drugi osvoboditvi, obmolknili. Socializem kot proizvodni in družbeni poskus ni uspel, klecnil je vase.

Slovenski liberalni in libertarni ekonomisti, ki so ne kot rdeči direktorji, pustili za seboj pogorišča, pa v razliko od svojih učiteljev, ki so v Ameriki dosti ponižnejši, še vedno hodijo po vrhu domačega kupa gnoja, ne manjka jim novih idej in predrzno kikirikajo, namesto, da bi si poveznili vrečke na glavo. Po pogledu na deset tisoče sodržavljanov, ki nimajo za kruh in mleko otrokom, ne morejo plačevati položnic, nimajo dela, čeprav imajo delavoljne roke in zdravo pamet!

Ni pogledal, kam je sedel, in namesto da bi sedel na prijetno hladno travo v senci se je usedel na čmrlja. Hu, kako je zabolelo! Ferdinand je puhnil in planil kvišku. Podil se je naokoli, sopihal in puhal, butal z glavo in topotal po zemlji, kakor da je ponorel.

Sindikati so pri nas edini, ki jih še skrbijo brezposelni in reveži s plačami ali pokojninami štiristo in manj evri! Stranke in vlada mencajo, pripravljajo mlačne rešitve, izumljajo toplo vodo, ne bi rade prizadele bogatih, njen predsednik, ki si od vsega najbolj želi pogovarjati, pa pošlje štirim sindikalnim predsednikom tajnico, da sprejme list z delavskimi zahtevami, namesto da sam sede z njimi. Šele naslednji dan!

Socialni demokrat pač, ki se rad slika z delavci, popije z njimi pivo, ne bi se pa z njimi rokoval. Tako so v nemškem tisku nekoč napisali za svojega nekdanjega kanclerja Helmuta Schmidta.

Petero mož ga je uzrlo in vsi so zavpili od veselja. To je bil največji in najbolj divji bik med vsemi. Ravno pravšnji za bikoborbo v Madridu! Kakšen dan je bil to! Zastave so vihrale, godbe so igrale, in vse zale žene so imele cvetke v laseh.

Sindikati pri nas dajejo predloge, ki naj bi jih vladi posredovale stranke, in sindikati dajejo predloge, ki bi jih morala parlamentu posredovati vlada! Vse zato, ker v Sloveniji nimamo leve stranke in levičarskih politikov!

Konec koncev, vsaka proizvodnja služi zadovoljevanju potreb. Mleko in kruh sta ena eksistenčnih potreb, pokvarjeno meso ali enkratna pomoč 150 evrov pa so za delavoljne žalitev!

V slavnostnem sprevodu so prišli v bikoborsko areno. Potem je prišel matador, najponosnejši med vsemi – imel se je za zelo zalega in se je priklanjal ženam. Potem je prišel bik. Ferdinand. Stekel je na sredino arene in vsi so vzklikali in ploskali, ker so mislili, da se bo divje bojeval in trkal z glavo in puhal in bodel z rogovi okoli sebe.

Veliko glasov za veliko poslancev v parlamentu sicer, za veliko ministrov, veliko direktorjev uradov in služb, skladov in velikih podjetij, za dobre plače in veliko glasov za nekonflikten program! Sprejemljiv za vse in za nikogar obvezujoč. V Sloveniji zato nimamo leve stranke, ki bi v parlamentu postavljala in zagovarjala kaj več od brezobih predlogov za omilitev krize.
Socializma ni več, kapitalizem ni v krizi, ampak takšen, kot ga poznamo, razpada. Delodajalci so se zbrali v Davosu, in v Londonu in iskali rešitve zase, iz Bankoka so že pobegnili.

Ferdinand pa tega ni storil. Ko je prišel na sredino arene, je zagledal cvetke v laseh vseh zalih žen, pa se je kar usedel na tla in duhal.

Enkrat smo že imeli razvito socialno državo. Ustvaril jo je neuspešen (?) socialistični sitem. Zakaj je bolje organizirani kapitalistični ni nadgradil, ampak razgradil?

Tako so morali Ferdinanda odpeljati domov. In kolikor mi je znano, še zmerom sedi tam pod svojim najljubšim plutovcem in prav mirno duha cvetice. Zelo srečen je.

Delojemalci vseh dežel, združite se!

Navodilo za branje: lahko berete celoten tekst, lahko samo besedilo komentarja, lahko pa tudi samo mednaslove v poševnem tisku. Tako boste mimogrede prebrali Zgodbo o Ferdinandu, avtorja Munroja Leafa, 1937, izdala Mladinska knjiga, Ljubljana 1994. Vsaka podobnost je seveda namerna.

Matjaž Vizjak


Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si

URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2009/04/16/proletarci-vseh-dezel-zdruzite-se/