Vlada se ukvarja s Kramarjem. Prej se je ukvarjala s kavicami. In vmes z mnogo drugimi rečmi. Tudi z zelo pomembnimi. Medtem brezposelnost dramatično narašča. Na Zavodu je več kot 80.000 ljudi brez službe. Številka se nezadržno viša.

Temne napovedi se uresničujejo. V Sloveniji bomo imeli več kot 100.000 brezposelnih. Dramatične razmere naj bi zahtevale radikalne odgovore. Vendar jih nekako ni videti. Kljub temu, da vlada o njih govori, jih napoveduje, o njih celo modruje, češ da je glede odgovorov na krizo potrebno nekakšno novo družbeno soglasje. Sliši se lepo, vendar je vedno bolj jasno, da bodo pomembnejše od soglasja odločitve. Te pa bo morala sprejeti vlada. Ne opozicija, ne sindikati, ne delodajalci … nihče tega ne more storiti namesto nje. Na žalost zaenkrat ni mogoče videti niti tega, kaj sploh predlaga. Kar pomeni, da seveda nima niti rešitev niti ni pripravljena na dialog, kajti za dialog sta pač potrebna vsaj dva sogovornika. Če ena stran ponuja samo politične floskule, to za dialog enostavno ne more zadostovati.

A vlade imajo običajno srečo. Obstajajo namreč ekonomisti, ki so pripravljeni predlagati rešitve. Politiki se morajo pravzaprav samo odločiti za ali proti njim. Tudi Janševa vlada ni prav dobro vedela, kaj želi in kaj sploh lahko stori na področju reform. Potem so prišli mimo neoliberalni, tako imenovani mlado ekonomisti. Bilo je še pred volitvami. SDS je pograbila dobršen del njihove retorike ter zmagala. Potem so se začele težave. Enotna davčna stopnja je postala simbol reformnih prizadevanj, ki so bila na koncu v celoti neuspešna. Vendar so vseeno dala ton razvoju zadnjih let. Politika je sklepala kompromise, mlado ekonomisti so odstopali, Slovenija pa je kljub temu postajala nekoliko bolj dojemljiva za neoliberalne ideje. Ne ravno pretirano, toda vsemogočnost trga in minimiziranje vloge države sta postajali vedno bolj všečni teoriji.

Potem je prišla kriza, ki je nastopila praktično istočasno, ko je svoj mandat začela Pahorjeva vlada. Vlada je krizo pričakovala. O njej so govorili že pred volitvami, medtem ko je Janša še dolgo govoril, da se ji Slovenija lahko izogne. Kljub temu rešitev za krizo ni imela. Kar niti ni presenetljivo, saj jih ni imel nihče na svetu. Jasno je bilo samo, da ideologi neoliberalizma izgubljajo argumente. Eni so to prostodušno priznali. Drugi še vedno vztrajajo. Vendar je njihovo mnenje dramatično izgubilo na svoji vrednosti. Še bolj kot se je denimo zmanjšala popularnost staro ekonomistov v času prejšnje vlade, ko so kljub temu, da niso bili del osrednje toka, ohranili precejšen del svojega vpliva na javnost. Zdaj se pričakovano vračajo v središče dogajanja. Tako vlada končno ima predloge o katerih je mogoče razpravljati.

Jože Mencinger je v Delu objavil predlog devetih ukrepov, ki niso razvojno usmerjeni, ampak je njihov cilj pravičnejša družba, enotni imenovalec pa obdavčitev bogatašev in dobičkov. Velja si jih zapomniti.

1. uvedba progresivne stopničaste »krizne« dohodnine z mejno davčno stopnjo na primer 50 odstotkov za dohodke, ki presegajo 50.000 evrov letno, 60 odstotkov za letne dohodke, višje od 100.000 evrov, in 70 odstotkov za letne dohodke, višje od 200.000 evrov, ne glede na vir dohodkov – tudi na dohodke iz kapitala;

2. dvig davčne stopnje na dobiček družb na 30 odstotkov in odprava vseh olajšav;

3. uvedba davka na finančne transakcije (Tobinov davek) z nizkimi davčnimi stopnjami;

4. javnofinančni primanjkljaj, ki ga je treba omejiti le z možnostjo zadolžitve države v tujini, upoštevaje, da bo zunanje zadolževanje nujno še nekaj let;

5. državna poroštva bankam za kreditiranje nefinančnega sektorja le z določitvijo zgornje obrestne mere, dospelosti in zgornje meje državnega poroštva za kredite, pri čemer je izbiro kreditojemalcev in namenov kreditov treba prepustiti bankam;

6. razpršitev državnih investicij na večje število delovno intenzivnih lokalnih projektov, usmerjenih predvsem v varovanje okolja;

7. uvedba temeljnega državljanskega dohodka, ki ni namenjena le prebroditvi krize, ampak tudi ustvarjanju novega gospodarskega reda;

8. selektivna državna dokapitalizacija (ki implicira vsaj delno podržavljenje) podjetij v težavah, ki jo je (da se izognemo sitnarjenju evropske komisije) mogoče opraviti preko Kada. Pri tem je temeljni kriterij selekcije primerjava izgub podjetij s socialnimi stroški njihovega uničenja;

9. državno skrbništvo v finančnih holdingih, postopna odprava večine finančnih skladov in finančnih instrumentov ter križnega in verižnega lastništva.

Zdi se kot naročeno. Tisto, kar bi bilo še pred letom dni nazadnjaško, se namreč danes sliši strašno moderno. Solidarnost, progresivni davki, celo državljanski dohodek. Predlogi so torej tu, zdaj so na vrsti ekonomisti. In seveda vlada. Ob 100.000 brezposelnih in recesiji, ki ima očitno zelo dolg rep, bo namreč v radikalne poteze na koncu, v vsakem primeru, prisiljena.

Jani Sever