Že nekaj časa se ukvarjamo s protislovjem, ki si ga ne znamo pojasniti in razložiti. Skoraj vsak dan nas mediji sproti obveščajo in informirajo o povečevanju števila brezposelnih oseb, ki se prijavljajo na zavode za zaposlovanje. Tudi napovedi in obeti za v prihodnje niso nič kaj obetavni. Mnogi odpuščajo ali skrajšujejo delovni čas, zaposlujejo le redki.

V Društvu za teorijo in kulturo hendikepa - YHD pa že mesece intenzivno iščemo kandidate za osebne asistente, a jih zlepa ne uspemo dobiti. Kako je to možno, kako se to sploh lahko pojasni?

Trenutno bi potrebovali kar sedem ljudi v Ljubljani, enega v Novem mestu in enega v Ajdovščini, tako ženske kakor tudi moške. Ker naše zaposlovanje poteka preko različnih programov subvencioniranih zaposlitev, je običajna pot postopka ta, da se obračamo na območne enote zavodov za zaposlovanje in izkažemo potrebo po delavcih. Zavodi izberejo ustrezno število kandidatov in nam jih glede na dogovor pošiljajo na razgovore, na društvo ali pa kar neposredno k uporabniku. Takšno prakso uporabljamo že več kot deset let in ves čas si aktivno prizadevamo, da z območnimi enotami vzdržujemo tesen stik. V ta namen smo izvedli izobraževanje na vseh območnih enotah zavodov, jim pošiljamo gradiva na temo neodvisnega življenja in osebne asistence, ter jih sproti obveščamo o aktualnih zadevah na programu. Pri tem so ključne osebe prav svetovlke in svetovalci na območnih enotah, saj so oni tisti, ki izbirajo med kandidati iz njihovih evidenc. Kljub temu, da vlagamo velike napore v to, da bi svetovalka kar najbolje približali naravo dela in profil poklica osebnega asistenta, pa znova in znova naletimo na enake težave in mnogokrat nerazumevanje. Obstajajo seveda svetle izjeme in dobri primeri in prav oni nam potrjujejo, da se lahko dela tudi drugače. V zadnjem letu, še bolj pa v zadnjih mesecih, je zadeva prav absurdna in nerazumljiva. Zavodi vztrajno trdijo, da za nas nimajo kandidatov. Kar pomeni ne le, da ne uspemo najti primernih oseb, ampak celo, da nam zavod ne uspe poslati nobenih kandidatov. Takšen problem je v Novem mestu, Kranju in Ajdovščini. Svetovalke stalno trdijo, da nimajo nikogar, mi pa jih prosimo, da nam o tem, podajo pisno potrdilo. S tem bi se lahko obrnili na Ministerstvo za delo družino in socialne zadeve in od njih zahtevali, da razširijo ciljno skupino. A zavodi nam pisno tega dejstva ne želijo podati. Zato smo povsem nemočni in iščemo po drugih poteh primerne kandidate. Medtem, ko naši uporabniki, ki potrebujejo vsakodnevno pomoč, nestrpno in s težavo čakajo na svojega osebnega asistenta. Tisoče in tisoče brezposelnih, a ni primernih kandidatov. Potrebno je poudariti, da za delo osebnega asistenta in asistentke nimamo nobenih posebnih zahtev ali predznanj, le pripravljenost za opravljanje tega dela. Zaželjene lastnosti so zanesljivost, točnost in pripravljenost na učenje. Kot smo zapisali v našem oglasu; »Plača res ni prav velika, a je služba kot se šika.«

Seveda ne sedimo križem rok in skušamo predlagati nove rešitve in nove možnosti, ki bi se v teh časih morale kar najhitreje oblikovati. Republiški zavod za zaposlovanje je velika institucija, z velikimi pooblastili in pristojnostmi, ki pa se žal še ni prilagodila novim, sodobnejšim načinom delovanja. Predvsem pa je njihov odzivni čas na krizne razmere zelo počasen ali pa sploh prepozen. Prav tako nestrpno pričakujemo nove razpise za programe subvencioniranih oblik zaposlovanja, ki bi nudili možnosti zaposlovanja širšemu krogu upravičencev. Še posebej za mlade, prve iskalce zaposlitve in ženske. Sedaj je za program Javnih del pogoj enoletna brezposelnost oz. prijavljenost na zavodu za zaposlovanje, za program Invalid invalidom pa kar dveletna brezposelnost ali starost nad 50 let.

Vsekakor bi bilo bolje razmišljati o različnih oblikah zaposlovanja velikega števila novo nastalih brezposelnih oseb, kot pa zgolj gasiti ogenj s socialnimi podporami. Tako se lahko doseže več učinkov hkrati; vzdržuje aktivnost in zaposlenost sicer brezposelnih oseb in koristi njihovega dela »vnovči« na civilno-družbeni ravni. Prav tam, kjer so sistemske luknje in se kažejo vedno večje potrebe delovne sile. To je predvsem na področju nevladnih organizacij, na področju sociale in tudi na področju zdravstva. Iz našega zornega kota vemo, da so potrebe po različnih vrstah pomoči velike. Bil bi že čas, da se konkretno začne razmišljati v smeri ustvarjanja novih možnosti zaposlovanja, ki bi bila hkrati tudi družbeno koristna. Socialni transferji bi tako dobili dodatne vrednosti in hkrati bi ljudje imeli tudi večjo ekonomsko varnost.

Elena Pečarič