Hrvaško-slovenski spor je Slovenijo spet postavil v središče Balkana. Ne geografsko, ampak mentalno. To, kar je Slovenkam in Slovencem, ki se radi primerjajo s Švicarji ali Skandinavci, še posebej zoprno. Kriv je Martti Ahtisaari.

Finski mirovni posrednik, ki naj bi vodil posredovanje za rešitev hrvaško-slovenskega spora zaradi meje in deblokado hrvaških pogajanj z Evropsko unijo, je bil neprijetno direkten. Povedal je, da v sporu ne bo posredoval. In hkrati povedal dvoje. Da je problem predvsem pravne narave in da ima dovolj dela na Balkanu. Oboje je za Slovenijo zelo zoprno. Hrvaška stališče o pravni naravi meddržavnega vprašanja itak ponavlja že nekaj časa, pa tudi na balkanskost je nekako že navajena. Slovenija je izpostavljala pomen politične in pravične rešitve in njena pozicija je bila že dolgo vrsto let nekako na robu Balkana, vendar ne balkanska. Vsaj ne v pomenu, ki definira obnašanje držav tega območja v zadnjih desetletjih.

Ahtisaari pravi, da je utrujen od mirovnih angažmajev na Balkanu, ob katerih se spominja veliko bolj gosposkih in obzirnih stikov, ki jih je imel v Afriki. »Res pogrešam gospode in dame iz Afrike, ki so bili izjemno obzirni - v južni Afriki, Namibiji in drugih afriških območjih … Enak položaj bi rad videl na Balkanu. Na žalost ni bilo tako.« Besede sicer niso bile neposredno namenjene Sloveniji in Hrvaški. In vendar sta se državi v njih zlahka prepoznali. Posebej, ker je Ahtisaari hkrati ocenil, da ni primeren za reševanje spora med državama. Po njegovem mnenju se bo ta najverjetneje moral razrešiti na pravni način, pa naj se mu reče arbitraža ali mediacija. Zato Oli Rehn po njegovem mnenju za posrednika potrebuje nekoga, ki je pravnik.

Slovenskega odgovora še nismo dočakali. Situacija je toliko bolj nerodna, ker se predsednik slovenske vlade Borut Pahor odpravlja v Zagreb, na obisk k hrvaškemu premieru Ivu Sanaderju. Srečanje verjetno ne more biti kaj dosti bolj prijazno od zadnjega na Mokricah in tudi kakšen večji napredek je skoraj nemogoče pričakovati. Razen v primeru, da bi se Slovenija odločila popustiti. A kako se sploh elegantno umakniti s stališča, da je potrebno vprašanje meje rešiti pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo, v situaciji, ko na Hrvaškem stališče, da nihče nima pravice postavljati blokad in ogrožati zgodovinskega projekta, postaja vedno bolj neomajno. Ali nas slovenska in hrvaška diplomacija sploh lahko presenetita? In s čim bi to lahko storili?

Odgovor na to vprašanje ponuja Ahtisaari. Z malo več afriške gosposkosti in obzirnosti. Gospod je bil res nesramen. A če je imel prav in sta Slovenija in Hrvaška res globoko balkanski državi, bi moral biti tudi njun odziv na njegove besede balkanski. Prava reakcija bi bila zaničevanje finske vzvišenosti in kljubovanje na okopih. Naslednji korak pa popuščanje s figo v žepu, tako da se v bistvu nič ne bi moglo spremeniti. Sta sosednji državi sploh sposobni drugačnega ravnanja? V obeh državah seveda obstajajo tudi glasniki razuma. Vendar se zdi politika vkopana in prav nobenih znakov ni, da bi radikalnost lahko kmalu popustila. Kriza in nesposobnost obeh vlad, da bi se z njo učinkovito spopadali, razmere seveda samo zaostruje.

Najverjetnejši prihodnji predsednik SLS je še pred Ahtisaarijem zažugal Hrvaški, da njena agresivna politična retorika ni vstopnica za Evropsko unijo. Radovan Žerjav je opozoril na to, da naj, po napovedih, na srečanju v Zagrebu Ivo Sanader od Boruta Pahorja zahteval deblokado hrvaških pogajanj. »Namesto poskusov hrvaškega političnega vrha, da z agresivno politično retoriko poskuša spreminjati slovensko stališče, bi bilo bolj prav, da hrvaško politično vodstvo resno obravnava dejstvo, da je Hrvaška zasedla slovensko ozemlje in Sloveniji poskuša odvzeti teritorialni stik z mednarodnimi vodami.« Besede poslanca ene najmanjših parlamentarnih strank pač. Vendar tudi besede stranke, ki lahko v državnem zboru izsili sprejem uradnih izjav in če je treba tudi referendum.

Ah ti Finci. Najprej domnevno podkupujejo, potem obtožujejo korupcije najvišje predstavnike naše države in na koncu nas postavijo nekam na rob Afrike. Le kako je Skandinavija še vedno lahko nekakšen zgled?

Jani Sever