Ja, dolgo sem oklevala. Potem sem se odločila, da vam vseeno povem še eno zgodbo in tako nadaljujem včerajšnje Jakovo razmišljanje. Tudi zato, ker me to prav posebej tišči pri srcu in ker je slovenska psihiatrija (tudi z mojega vidika) precej v kurcu, a še bolj v kurcu je ta naša družba.

Pred leti sem empirično in zavoljo študijskih obveznosti raziskovala različna slovenska združenja za pomoč duševnim bolnikom. S sošolko s faksa sva si blazno želeli izpeljati misijo, v kateri bi pod krinko za kakšen teden dni raziskovali teren v eni od psihiatričnih bolnišnic. S skrito kamero (ma ja, to me je vedno mikalo in še me mika). Kolikor se spomnim, so naju zavrnili. Tudi najin mentor (tudi sam je bil nekoč hospitaliziran) nama je vse skupaj odločno odsvetoval. Zato sva pod drobnogled vzeli dve organizaciji, skupnosti za pomoč duševnim bolnikom. V obeh sva tako preživeli veliko časa, veliko popoldnevov in prostih dni. In spoznali nekaj prekleto bridkih resnic, iztrganih iz zgodb ljudi, ki so bili nekoč hospitalizirani in etiketirani kot duševni bolniki.

Takrat sem podoživela zgodbo iz moje mladosti.

Moja znanka iz otroštva je na eni od študentskih žurov pri svojih devetnajstih doživela histeričen izpad. Veliko so spili in eden od fantov se je malo za šalo malo zares skupaj z njo zaklenil v študentsko sobo, češ - če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda. In takrat se ji je odpeljalo. V napadu agresije je razbijala stole, jih metala skozi okno in udarjala po sovražniku. Ni se končalo dobro, še tisti večer je pristala na eni od znamenitih slovenskih psihiatričnih ustanov. In tako se je njeno življenje dramatično obrnilo.

Nekaj mesecev ni spregovorila niti besede. Obiskovala sem jo (in ni mi bilo prijetno), sprehajali sva se okoli tiste grde bajte in vse kar je zmogla v vsej tisti omotični zadrogiranosti je bilo to, da me je držala za roko.

V tisti majhni vasi so njeno odsotnost starši opravičevali s hčerinim intenzivnim študijem, niso povedali, da je bila hospitalizirana. Njena mati me je razočarala, oče mi ni bil nikoli simpatičen. Veliko je pil, mrko je gledal in njegova dlan je bila težka, mati pa je vedno skrbela za dober rezime. Na zunaj je bilo seveda vse popolno. Njuna služba, avto, hiša, družabno življenje. Hči pa je ves ta čas nekaj skrivala.

Po nekaj mesecih so jo končno za vikend poslali domov. Odpeljala sem jo na dolg sprehod. Tam je prvič spregovorila, zdaj je že bila na tabletah. Kemijo so ji takrat za nekaj časa nehali injicirati, menda se je nekoliko umirila.

Vse mi je povedala. Kako so jo na brzino stisnili v prisilni jopič, ona pa je vpila, da bi jim dopovedala, kaj se je zgodilo. Kako je psihiatrinji želela povedati svojo zgodbo o tem, kako jo je oče spolno zlorabljal in brutalno pretepal in tisti fant je zgolj odprl tisto rano. Tisti večer in jutro potem je kričala svojo zgodbo, ki je ni upala nikoli povedati in vendar je ni nihče poslušal. Na brzino so jo šutnili, pa je obmolknila.
Pogovor, tolažbo je potrebovala, ne drogo!

Niso je poslušali, menda so ji na hitro zapičili tisto injekcijo in zbudila se je na zaprtem oddelku, za rešetkami, v temni in hladni sobi, kjer je spala. In se prebujala. In zopet spala in se prebujala. Hranili so jo drugi, nikogar ni bilo, ki bi ji prisluhnil. Le tablete je goltala in spala. Zato se je odločila za molk, prepustila se je usodi.

Leta zatem sem njeno zgodbo preverjala pri ljudeh, ki so bili takrat na odprtem oddelku in so njen prihod spremljali. Ni lagala.

Ustavili sva se ob reki in njene besede so bile nerazločne, mišice so ji od vseh teh tablet pačile govor, a sem jo prekleto dobro razumela. Rekla je, da ves čas vidi pikice in sliši neke glasove. Povedala je psihiatrinji, pa ji je predpisala nove tablete, povečala je odmerek. Njej pa ni bilo nič bolje, še bolj je otopela in možgani so bili utrujeni. Vseeno je jokala in pustila sem jo, da govori. Takrat sem ji rekla, naj zbere vso moč in svojo zgodbo še enkrat pove psihiatrinji. Pa je rekla, da je ne posluša, le tablete ji predpiše in to je to. Vedno isto. In da se najbolj boji tega, da se bo po hospitalizaciji zopet vrnila v svoj domu, k očetu, ki jo (je) zlorabljal in mami, ki si je zatiskala ušesa.

Po tistem sem govorila z njeno mamo. Razburila se je in zahtevala, naj se ne vtikam v to. Da bodo že sami rešili vse skupaj in zatrjevala, da si njena hči vse skupaj izmišlja, ker je itak bolna in ne ve, kaj govori. Da naj se brigam zase, z njimi da je vse uredu.

Vse skupaj se je zopet poslabšalo, njo so zopet odpeljali in kmalu sva izgubili stike. Niso me pustili več blizu, mene pa vse skupaj še danes kljuva. Bila sem najstnica, kaj dosti nisem mogla spremeniti.

Sama sem se preselila v Ljubljano in vsake toliko sem jo srečevala. Vedno slabše je bilo, a najhuje je bilo to, da je po vsaki hospitalizaciji zopet pristala doma, v tisti hiši, s tistim očetom. Leta so tekla in njeno stanje se ni nikoli izboljšalo. Fizično se je spremenila, močno se je zredila, njene oči so postale motne, zobje rumeni in govor ni bil nikoli več normalen. Še vedno je tarnala, da vidi pikice, sliši glasove in da se gnusi sama sebi.

Bili so dnevi, ko me je poiskala njena mati. Nerodno ji je bilo, rekla je, da je hči spet pobegnila od doma in mati jo je histerična lovila. V spalni srajci je pešačila bosa proti mestu, z njeno materjo pa sva jo skušali prepričati, naj se obrne in vrne domov. Tekla sem za njo, ona pa je vpila name, da jo hočem ubiti, da naj jo pustim, da jo hočemo ugrabiti in da nam ne bo uspelo. Ni me prepoznala, bežala je pred mano. Udarjala je po meni in kričala, zmerjala me je s prasico.

Takrat sem obupala, priznam. Njena diagnoza je bila menda manična depresija, shizofrenija in neka čudna oblika psihoze. Za vedno je bila obsojena na tablete.

Zgodbe ni konec. Pred leti je zanosila. Noseča (bila je precej okrogla, pa so mislili, da je to zaradi tablet) je bila zopet hospitalizirana. In njena dnevna doza tablet je bila precej nevarna. Od nekje se je pojavil mož, ki je bil njen fant. Čuden, priznam, a z njenim očetom sta se blazno štekala.

Rodila je otroka. Niso me ravno spustili blizu, videla sem ga šele pred kratkim in menda je z njim fizično vse uredu (ko je za vrat stiskal mačka in se pogovarjal sam s sabo, pa me je vendarle nekoliko stisnilo pri srcu). Ona, njen fant, otrok, babica in dedek živijo v tisti hiši. Ona je še vedno na tabletah, nikoli ozdravljena.
Tu in tam je hospitalizirana, z mano so čisto prekinili stike, zato kaj več kot to ne vem. A velikokrat pomislim nanjo.

Spoznala sem veliko “duševnih bolnikov”, še več pa jih najbrž niti nisem prepoznala. A nekaj vem - ljudje smo ranljivi, občutljivi. Vedno več jih pristane na psihiatriji, vedno manj jih o tem spregovori. Premalo je psihiatrov, ki bi ljudem prisluhnili, najlažje je predpisati tablete, človeka hospitalizirati in ga utišati. Nekdo pa je v stiski in potrebuje pomoč. Pogovor, razumevanje.

Veste, ne potrebujejo vsi zdravljenja s tabletami, s kemijo. Ne vsi.

Njej bi se življenje obrnilo čisto drugače, če bi jo takrat nekdo človeško umiril in ji prisluhnil. Če nekdo ne bi poklical policije, rešilca, če je ne bi takoj stisnili v jopič. V tej zgodbi so zdravili napačnega bolnika in takih kiksov ne bom naši psihiatriji nikoli odpustila.

Zato, spoštovani, poglejte okoli sebe in preštejte bolnike. Tiste prave.

Katja Lenart