Ime mi je Jaka in imam manično depresijo. Vem. Čeprav je bila edina uradna diagnoza, ki sem jo dobil iz psihiatričnih krogov - psihoza. Ja. Psihotična epizoda, ki sem jo doživel, preživljal in preživel dobro leto nazaj. Bilo je zajebano. Zelo zajebano. A sem še vedno tukaj. Še močnejši. Še glasnejši. In ni me več strah. Ni me več strah.

Kako vem, da imam manično depresijo? Ker jo doživljam. Ker jo živim. Ker sem v nekem trenutku postal ona. V obeh skrajnih oblikah. Bil sem v najtemnejših globinah. Bil sem v nebeških višavah. Ja. Bile so substance. Alkohol. Droge. Nič preveč prepovedanega. Bolj ali manj travca. Morda samo travca. V več oblikah, a iz iste rastline. Ampak hej. Pomagala mi je premagati depresijo. Ne. Ni me dvignila do manije. Ni me pahnila v kriminal, kot te skušajo prepričati butasti politiki, plačani zdravniki in debilni mediji. Z alkoholom je bila druga zgodba. Alkohol je zafukan. Lahko te pahne v prepad. Piješ, da bi pozabil, a se samo kopiči. Piješ več. A vse, kar si naredil s svojim neodgovornim početjem, je to, da so se ti začeli problemi kopičiti in vse skupaj uide nadzoru. Piješ več. Prijatelji te začnejo zapuščati. Najprej se ti ne oglašajo na telefon. Te kenslajo na gmailu. Te ne jebejo več na facebooku. Ne dobiš več for na mail. Ne dobiš več for. In piješ več. In morda imaš srečo, da prideš do spoznanja in nekega dne priznaš. Sebi in svetu. A predvsem sebi. Ti si bistven. Pogledaš se v ogledalo in rečeš. Ja. Naglas. Rečeš.

Manija. Lepo je. Misliš, da si bog. Si na egotripu. Big time. Si kot hiperaktivnež na spidu. Koka je pusica proti maniji. Kako živim z njo? Preprosto. Opazujem. Pozoren sem. Na svoje občutke. Na svoja dejanja. Na potenje. Na bitje srca. Pazim, da pijem. Da jem. Da diham. Da vem, da diham. Da vem, da hodim po tleh. Da vem, da sem. In da so drugi. Da svet ni ne lep in ne zajeban. In da je oboje. Da začutim … ja … začutim misli, ki mi šopajo v glavo kot topovske granate. Ki me včasih hočejo raztrgati. Si kdaj čutil, kako ti rolajo možgani? Si kdaj fizično občutil misel? Če si jo, pomnoži to z deset. S sto. Pomisli koliko misli pride v tvojo glavo vsak dan. Vsako uro. Vsak jebeni trenutek … Pomisli, česa so sposobni tvoji možgani. Včasih hodim čez tržnico in zamižim. Ja … med hojo. In začutim veter na obrazu. Moram ga. Ne čutim tal pod nogami. Ne vidim ljudi, ki hodijo mimo. Moram čutiti veter … Moram se dotakniti nečesa.

Manija je zajebana sestra. Depresija je v primerjavi z njo pičkin dim. Ja. Folk se ubije zaradi depresije. Samomor. In še vedno se ne pogovarjamo o njem. Odkrito ne. Še po kafičih izgovarjamo besedo s strahospoštovanjem. “Ne govori o tem, ker se ti bo res zgodilo,” so rekli. Ja. A so zgrešili bistvo. Če ne bomo govorili o tem, se ne bo nič spremenilo. Koliko je samomorov na leto? 500? 600? 1000? Po številu samomorov smo v vrhu. Na svetu. Končno. Po starosti prebivalcev tudi. Če gledamo projekcije. Ki so slabe. a hej. Leta 2050 morda sploh ne bomo dočakali. Ne le jaz in ti. Nihče. Globalna depresija. A se da. Počasi. Step by step. Dan za dnem. Rineš. Gaziš. Serješ kri. Žreš drek. Rajši drek kot antidepresive. Rajši drek. Morda je slabšega okusa in ni tako lepe barve. A je neprimerljivo manjše sranje od kurčevih tabletk, ki ti jih predpiše človek, ki si drzne pogledati te v oči, se ti nasmehniti in ti predpisati fucking sunshine pill. Ki je daleč od tega. Daleč. Ni sonca. Ni lune. Ni smeha. Ni solz. Ni erekcije. Ni libida. Ni divjih misli. Včasih sploh ni misli. Spiš. Ješ. A hrana nima istega okusa. Ležiš. Ne da se ti nikamor. Kenslaš prijatelje. Najprej po telefonu. Nato si skenslaš chat na gmailu. Ne greš več na facebook. Ne pošiljaš več for. Ponavadi je zima. Mraz in tema. Takrat najraje pride. Odsotnost sončne svetlobe te zjebe. Razmišljaš. Rad bi se izvlekel iz tega. Rad bi končal zadevo. Hočeš ven. Pomisliš. Ja … pomisliš. Štrik? Ne. Pištola. Nimam. Most? Strah me je višine. Tablete? Zna biti precej boleče. Plin … Zapreš oči. Bojiš se. Bojiš se umreti. A sprva si ne priznaš. Zaželiš si. Ja. Želja je močna zadeva. Zaželiš si, da se ne bi zbudil. Ne moreš se ubiti, a nočeš živeti. In nevede narediš prvi korak. Drobcen, čisto tih glasek ti zašepeta na uho. Majhna, miniaturna misel. Če nisi za eno, si za drugo. Nočeš umreti. Nočeš umreti. Z negacijo samega sebe dokažeš, da si še homo sapiens. Da si sposoben sproducirati eno intelektualno misel. Da si živ. Fukneš tablete v sekret in potegneš vodo. S prsi se ti odvali kamen. Drugi korak. Pogledaš skozi okno in vidiš sonce. Ni ga. A ti ga vidiš. Sveti samo zate. Stopiš ven. Na balkon. Na travo. Bos. Začutiš travo pod nogami. Pika. Vdira se. Zamižiš … Zapiha veter. Zapiha veter.

Jaka Tomc