Kaj loči nogomet od atletike? Vrsta stvari gotovo, a v prvi vrsti je to beseda rekord. V atletskih tekmovanjih ima rekord konotacijo najboljšega. Pri atletiki so rekorderji hkrati najbolj čislani in njihovi dosežki se z zlatimi črkami pišejo v zgodovino. Pri nogometu so rekordni dosežki bolj trivialne narave in govorijo prej kako obskurno zgodbo o neenakem spopadu ali nekakovosti vobče. Ravno zato so dosežki praviloma določeni bolj natančno. V atletiki je pač najboljši najboljši, ne glede na to, ali je dosežek postavil na olimpijadi ali na regionalnem mitingu. V nogometu pa rekorderjev, ki nimajo dodatnih kritetrijev (na prvenstvu, za reprezentanco, v prvi ligi, ipd.), pravzaprav niti ne poznamo oziroma jih nahajamo v rubriki humor, skupaj s tem drznim članom zdravniške ekipe.

Mami lej, rekorder sem
Dostikrat se kot pogoj za zanimivost tekme navaja število zadetkov. Bi verjeli potemtakem, da so gledalci, ki so v živo videli srečanje z absolutno največ zadetki v zgodovini nogometa, zahtevali nazaj denar? Prav to se je namreč zgodilo na srečanju državnega prvenstva v Madagaskarju. Nogometni klub AS Adema je v zadjem krogu državnega prvenstva leta 2002 s kar 149:0 premagal Stade Olympique de l’Emyrne. Kaj se je pravzaprav dogajalo? SOE je bil tedaj sicer aktualni prvak, vendar je v predzadnjem krogu zaradi sporno dosojene enajstmetrovke zapravil vse možnosti za ubranitev naslova (ki je romal v roke Ademi). Igralci so tako zadnje srečanje, ki ni odločalo o ničemer več, izkoristili za protest proti sodnikom in natepavali žogo v lastno mrežo, medtem ko so zmedeni igralci AS Adema, ne da bi se žoge sploh dotaknili, gledali, kako njihovo vodstvo iz minute v minuto narašča. Nogometna zveza Madagaskarja je na koncu SOE kaznovala z odvzemom točk, finančno globo in prepovedjo igranja nekaterim igralcem. Adema pa je vseeno na koncu ostala nosilec svetovnega rekorda. V reprezentančnem nogometu je svetovni rekord bistveno nižji in znaša »le« 31:0. Nosilec je reprezentanca Avstralije, ki je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, v derbiju oceanije, s silovitimi napori ugnala reprezentanco Ameriške Samoe.

Na tem srečanju je Avstralec Archie Thompson (danes član Melbourne Victory) dosegel 13 zadetkov in tako drži rekordno število zadetkov na eni reprezentančni tekmi. Toda upoštevajoč še klubski nogomet, to ni rekordno število zadetkov na enem srečanju. To laskavo lovoriko si družno delita dva nogometaša. Stephan Stanis je v francoskem pokalu leta 1942 dosegel 16 zadetkov. Leta 2007 pa se mu je na prestolu pridružil še Panagiotis Pontikos, ki je v ciprski tretji ligi prav tako dosegel 16 zadetkov za Olympos Xilofagou, ki se je tisto sezono prebil v drugo ligo.

Klik do rekorda
Glede igralcev, ki so dosegli največ zadetkov v svoji karieri, se bijejo resne nogometno zgodovinske bitke, saj je statistiko starih časov težko dokazati. Danes za najboljšega strelca vseh časov velja brazilska nogometna legenda Pele z 1281 zadetki. Ta podatek je sicer naletel na kritike, saj naj bi se pri tem upoštevala tudi srečanja, ki nimajo uradne veljave. Je pa pred nekaj meseci postal absolutni strelski rekorder vseh časov nekdanji branilec Liverpoola Djimi Traore … vendar le v wikipedii. Nekdo je namreč »popravil« statistiko v članku v wikipedii. Traore je po teh podatkih tako dosegel 928 zadetkov za Liverpool, 182 za Lens in v petih odigranih srečanjih za reprezentanco Malija kar 482 zadetkov. No, resnica je bolj klavrna in navijači Liverpoola se Traoreja bolj kot po fiktivnih zadetkih v nasprotnikovi mreži spominjajo po tem:

Hitro, hitreje, …
Pri rekordih se ne upošteva samo količina, temveč tudi čas. V sredo je na reprezentančnem srečaju Giampaolo Pazzini podrl rekord italijanske reprezentance v hitri izključitvi, ko je prejel rdeči karton že v 4. minuti. Je to absolutni rekord? Eh, niti približno. Aktualni rekord v hitrostnem prejemanju rdečega kartona v profesionalnem nogometu drži njegov rojak Giuseppe Lorenzo, ki je leta 1990 na srečanju med Bologno in Parmo v Serie A prejel rdeči karton po 10 sekundah igranja. Toda tudi to ni najhitrejša izključitev vseh časov. Decembra lani so ta rekord pripisali igralcu Chippenham towna, Davidu Prattu, ki je na srečanju amaterske lige zaradi ostrega štarta prejel rdeči karton po treh sekundah igre. Toda naknadno se je razkrilo, da vseeno ne gre za absolutni rekord vseh časov. Ta pripada prav tako članu angleškega amaterskega kluba Leeju Toddu, ki je bil izključen po dveh sekundah srečanja. Je igral namerno z roko? Je knockoutiral sodnika? Niti približno … Todd se je namreč ustrašil sodnikove piščalke ob pričetku srečanja in izjavil »Fuck me, that was loud«. Sodnik pa je zaradi neetičnega izražanja posegel po rdečem kartonu.

Rekordno hitra izključitev v poklicnem nogometu znaša 10 sekund, v amaterskem pa zavidljivi 2 sekundi Foto: guardian.co.uk

Tudi najhitrejši zadetek vseh časov pripada amaterskemu nogometu. Aprila 2004 je angleška FA priznala najhitreje dosežen zadetek vseh časov Marcu Burrowsu, ki je na amaterski tekmi za Cowes sports rezerviste zadel po vsega 2,5 sekunde, pri čemer naj bi mu pomagal tudi veter. Prejšnji rekord je pripadel Argentincu Ricardu Oliveri, ki je zadel po vsega 2,8 sekunde srečanja. V tej luči je rekord španske Primere, ki ga je pred januarja lani postavil Joseba Llorente po 7,4 sekunde povsem nekonkurenčen.

Odmislimo sedaj klubski in amaterski nogomet ter se posvetimo svetovnim prvenstvom. Najhitrejši zadetek na svetovnih prvenstvih je leta 2002 uspel turšekmu reprezentantu Hakanu Sukurju, ki je proti Južni Koreji mrežo zatresel že po 11 sekundah. Toda če obravnavamo tudi kvalifikacije za svetovno prvenstvo, znaša rekorden čas za dosego zadetka 8,3 sekunde. Mislite, da so to spet Avstralci v svojih nekonkurenčnih kvalifikacijskih obračunih? Ne, rekord pripada evropski državi. Kaka velesila proti outsiderju pravite? Ne, še zdaleč ne. Rabite namig. Gre za nasprotnika naše reprezentance v letošnjih kvalifikacijah za SP. Češka? Severna Irska? … Znova ne. Rekordno hiter zadetek je dosegel reprezentant San Marina Davide Gualtieri, ki je leta 1993 popeljal San Marino v vodstvo proti, verjeli ali ne, Angliji. Angleži so na koncu sicer slavili z 1:7, vendar se niso uspeli uvrstiti na Svetovno prvenstvo v ZDA. Gualtieri pa do danes ostaja del nogometne zgodovine.

Vse za rekord
Kaj postoriti, ko si na vsak način želiš priti v Guinnessovo knjigo rekordov? Podreti rekord v hitrem rdečem kartonu? Hja, dve sekundi je tudi za tistega, ki bi to namenoma poskušal, kar trd oreh. Zato se najdejo posamezniki, ki si preprosto izmislijo nekaj, v čemer bodo podrli rekord. Tako imamo rekorderja v frcanju papirnatih kroglic skozi nos v daljavo in podobno. Tudi v nogometnem svetu so poskusi rekordov v svojih lastnih disciplinah. Zadnji mesec so trač rubrike dosti pozornosti namenile italijanskemu amaterskemu moštvu De Feo Team, ki skuša prodreti v knjigo rekordov z inovacijo. Vsi člani ekipe (vključno s trenerjem, upravo in fizioterapevtom) imajo namreč priimek De Feo. Tudi 12 sponzorjev ima priimek De Feo, stadion pa je na ulici De Feo. Klub iz Serina sedaj čaka na odgovor Guinnessa, vendar ima tudi v tej obskurni disciplini konkurenco. Saj naj bi norveški amaterski klub Stryn (kjer so svojo nogometno kariero začeli bratje Tore Andre, Jostein in Jarle Flo) v osemdesetih prav tako bil sestavljen iz igralcev z istim priimkom – Flo. Kakorkoli že De Feo Team ima svojih 15 minut slave, privoščimo jim …

O resnejših rekordih kdaj drugič. Za zaključek le še kategorija, v kateri je težko določiti rekorden naslov, čeprav bi si ga kar nekaj igralcev iz spodnjega videa zaslužili:

Luka Lukič
Video: Youtube.com