Sporočajo nam, da je vse v redu, da obvladajo situacijo, da so razmere resne, a da ni strahu, kaj šele panike. Slišali smo celo, da se poraja nov svetovni red. In vendar se zdi, da bolj malo ljudi temu prav zares verjame.

In kaj naj bi predstavljal ta novi svetovni red? Odgovor daje sama globalna kriza, ki zahteva globalno rešitev. Prosperiteta mora postati nedeljiva. Rasti morajo biti deležni vsi. To je to. Sliši se skoraj revolucionarno. Dokler ne slišimo drugega dela enačbe. Edini trden temelj, ki bo omogočil takšen razvoj, je odprta ekonomija, temelječa na tržnih principih, učinkoviti regulaciji in globalnih inštitucijah. Je tu sploh kaj novega? Vse to že poznamo. Še več, konkretne točke, ki so jih sprejeli veliki, pričajo tudi o nadaljevanju principa, da je potrebno predvsem reševati bankirje.

Sklepi so enostavni. Ponovno je treba obuditi zaupanje, rast in službe. Popraviti je treba finančni sistem, da bo spet lahko posojal. Okrepiti je treba finančne regulative, da se ponovno vzpostavi zaupanje. Financirati in reformirati je potrebno mednarodne finančne inštitucije. Promovirati je treba globalno trgovino in investicije ter zavrniti protekcionizem. In seveda, truditi se je treba za vseobsegajoče, zeleno okrevanje. Za vse to bodo bankirji dobili kup denarja. Pet tisoč milijard. Če si to lahko predstavljate. No, tisti, ki si lahko, pravijo, da številka niti ni tako zelo velika.

Bili so tudi protesti in veliko govora o novem svetu. O koncu kapitalizma. Vedno glasnejši so tisti, ki govorijo o svetu brez gospodarske rasti in torej brez dobičkov. Le kam naj bi vse to peljalo? A realnost se zdi precej drugačna. V Londonu so bančni uslužbenci demonstrantom skozi okna mahali z bankovci in jih dražili. Neoliberalizem ni umrl. Konsolidacija razredne moči se zdi pravzaprav vedno bolj izrazita. Kriza ima enostavne kriterije. Reševati je treba tiste, brez katerih se zdi, da bi propadli vsi drugi. Se izplača reševati ljudi? Katere ljudi? O tem najlažje odločajo bankirji.

Veliki so pokazali veliko stopnjo konsenza. Kar je dobro za moralo. Našli so tudi sovražnika. To so davčne oaze. Tem menda poslej trda prede. Bomo videli. Doslej so bili ti kraji že mnogokrat pod udarom, pa se ni zgodilo nič spektakularnega. Še bolj kot to pa je najbrž pomenljivo dejstvo, da davčne oaze neposredno niti z razlogi za krizo niti z inštrumenti za njeno odpravljanje nimajo prav veliko skupnega. Vsaj nobenega resnega ekonomista še ni bilo slišati, da bi kaj takšnega pripovedoval. Pač pa je vedno več takšnih, ki so prepričani, da gre pri sedanji krizi za sistemski problem.

Zdaj karavana velikih potuje naprej. Opogumljeni z velikim uspehom se bodo dobili na vrhu Nata. na vrhu organizacije, ki je tako zelo pomembna za vojaško-industrijski kompleks in s tem tudi za reševanje krize. Tudi novi predsednik ZDA to očitno zelo dobro razume. Njegova vojna prizadevanja se bodo namreč še okrepila. V Afganistan, ki ostaja prizorišče še ene vojne eskalacije, odhajajo novi ameriški vojaki. Irak pa, kljub obljubam, bolj ali manj ostaja tam, kjer je bil. Globoko v vojni, ki bo v prihodnjih letih vendarle zahtevala še več ljudi in orožja, oziroma še več denarja.

In vendar londonsko srečanje velikih vliva zaupanje. Voditelji so se razšli v slogi, kot prijatelji. Kljub ostrim besedam pred srečanjem, to nikakor ni bilo presenečenje. Politike pač veže odgovornost do lastne javne podobe. A to je samo dobro. V multipolarnem svetu, ki nezadržno nastaja, eno največjih nevarnosti namreč predstavlja prav ekonomsko rivalstvo med posameznimi velikimi silami. Resolucije sicer ne zagotavljajo, da tekmovanja na tem področju ne bo. So pa gotovo boljše od odkritih spopadov med ekonomskimi velesilami, ki lahko svet pahnejo v kakšno res veliko vojno.

Jani Sever