Če je bilo podjetje MIP nekoč res Mesna Industrija Primorske, je danes sinonim za Megalomansko Izčrpavanje Podjetij. Ne gre samo za MIP, temveč za mnogo širši pojav, ki bi ga lahko poimenovali kar plenilska ekonomija.

Približno leta 360 pred Kr. je grški filozof Ksenofon v svojem delu Oikonomos (Ekonomist; to je nasploh eno prvih ekonomskih del) zapisal, da je »delo dobrega ekonomista v vsakem primeru skrbno upravljanje s svojim domovanjem in posestvom.«

In ta definicija je še vedno veljavna, samo njen pomen se je razširil; na lokalno, državno in nenazadnje na globalno okolje. Naloga ekonomista je še vedno, pravzaprav naj bi bila, ista: skrbno upravljati oziroma gospodariti s premoženjem (kamor lahko štejemo tako naravne kot družbene vire) v dobro celote – vseh prebivalcev in samega okolja.

A vrnimo se v današnje čase. Ekonomisti se danes ukvarjajo predvsem z izčrpavanjem ali bolje ropanjem družbenega in naravnega bogastva izključno v svoje dobro. Za to imajo na voljo poseben mehanizem, ki se imenuje – finančni sistem.

Finančni sistem

Finančni sistem je preprosto celota institucij in posameznikov, ki izkoriščajo finančne mehanizme za pretakanje (beri: plenjenje) bogastva. Vendar tisti, dovolj brutalni in nemoralni, da so si vzeli absolutno pravico do »upravljanja« podjetij (ki so glavni nosilci ekonomskega življenja družbe) v svoje roke, ne odpirajo blagajn podjetij in iz njih v žepe tlačijo denar. Ne, za to so jim na voljo bolj legalni mehanizmi – finančni.

Prva in najpomembnejša faza v tem plenilskem procesu je privatizacija podjetij, ki je lahko neposredna ali pa se za nakup podjetja zastavi njegovo premoženje, torej tisto premoženje, ki takrat sploh še ni v lastnikovi lasti. S privatizacijo si novi lastnik pridobi absolutno, de facto in de iure, pravico do upravljanja s finančnimi viri podjetja. Naprej ni težko, obstaja več načinov prelivanja sredstev v lastne žepe, ki jih je mogoče poljubno kombinirati. Poglejmo nekatere:

Borzni trgi. Z vlaganjem finančnih sredstev (strokovno se temu reče investicije) podjetja v deleže drugih podjetij (delnice) in v druge finančne instrumente, se v poljubno dolgi verigi preprodajanja sredstev nazadnje za njimi povsem izgubi sled, končni cilj pa so ponavadi tako imenovane davčne oaze, kjer ni prav nobenega nadzora nad izvorom sredstev. Po zadnjih ocenah OECD naj bi bilo v davčnih oazah »parkiranih« med 5.000 in 7.000 milijard $. Seveda se za ta sredstva davkoplačevalci lahko obrišemo pod nosom, a to je že druga zgodba.

Banke. Novopečeni lastniki podjetij pri bankah najamejo visoke kredite na račun podjetja, ki jih zavarujejo z delnicami in drugimi finančnimi instrumenti ali vzamejo hipoteko na nepremičninsko premoženje podjetja (v vsakem primeru ne zastavijo niti evra osebnega premoženja – le-to je strogo ločeno od »njihovega« podjetja). Realna sredstva iz kreditov in prihodkov odtečejo iz podjetja – preko prej opisanih borznih postopkov in se v dolgi finančni verigi »preobrazijo« v lastnikovo osebno premoženje. Podjetje nima nič oziroma visoke dolgove, lastniki pa zajetna finančna sredstva in drugo osebno premoženje (nepremičnine, jahte itd.). Volk poje vse meso.

Stečajni in likvidacijski postopki. Omogočajo zadnjo fazo izčrpavanja podjetja. Lastniki lahko z nakupom še uporabnih delov podjetja (sredstva imajo v davčnih oazah ponavadi v imenu eksotičnih finančnih skladov ali v kaki drugi finančni obliki) še do konca potegnejo koristi zase, medtem ko delavci pristanejo na cesti – skrajno ponižani in razžaljeni. Volk do konca ogloda kosti.

Ekonomija kot upravljanje

Seveda so zgornji postopki prikazani skrajno poenostavljeno, a zato niso nič manj resnični. Današnji finančni sistem omogoča hitro legalno krajo premoženja, ki so ga dolga leta ustvarjale številne generacije z obilno pomočjo javne infrastrukture (šolstvo, zdravstvo, transportna in energetska infrastruktura itd.). Premoženje podjetja se s pomočjo finančnega sistema preobrazi v osebno premoženje lastnika.

Brez temeljite in globoke reforme finančnega sistema zato izhod iz današnje krize ni mogoč, a tudi vodenje podjetij ne sme biti več povsem absolutistično, temveč mora upoštevati interese zaposlenih ter lokalnega in širšega okolja (mogoče z njihovimi trajnimi, neprenosljivimi deleži). Biti zasebni lastnik še ne pomeni, da lahko z premoženjem in ljudmi delaš kakor koli se ti zdi.

Ekonomija je in mora biti skrbno upravljanje s premoženjem, v dobro vseh – in okolja. Ne pa nekakšna plenilska požrtija.

Rok Kralj