Bavčar odhaja, a ne še povsem. Najprej bo napisal sanacijski plan za podjetje, ki ga je pripeljal do propada. Mednda nihče drug ne ve dovolj o njegovem poslovanju. Obe informaciji o Sloveniji povesta dovolj in preveč. Potem bo odšel lovit ribe.

Kljub vsemu še vedno ne vemo, ali bomo Bavčarjeve napake plačevali vsi. Ne vemo, kako bo usoda Istrabenza vplivala na poslovanje bank, ali na prihodnost skladov. Jasno je le, da stečaja zaenkrat ne bo in da Igor Bavčar ostaja lastnik ter da se bo Istrabenz poskusil prestrukturirati. Na koncu gre seveda predvsem za to, v kolikšni meri bodo poplačani upniki. Najverjetnejši scenarij je likvidacija holdinga in preživetje posameznih družb z novimi lastniki. Tudi Bavčarju bi v tem primeru ostalo precej “drobiža”. Ali tajkuni torej zmagujejo? Bavčarjev izstop iz LDS naj bi bil zadnji dokaz njegovega političnega poraza. Hkrati pa mu pooblastilo za ponovno reševanje Istrabenza daje v roke inštrument, s katerim bo lahko še enkrat poskušal zavarovati svoje interese.

Kakšno bo torej nadaljevanje zgodbe? Igor Bavčar bo v Istrabenzu ostal do 15. maja. Nadzorni svet bo oblikoval kadrovsko komisijo, ki bo iskala rešitve za novo upravo podjetja. Bavčar pa bo med tem pripravljal sanacijski načrt. To pomeni, da ima dva meseca časa, da poskuša obveznosti Istrabenza poravnati v prisilni poravnavi, drugače po njegovem odhodu sledi stečaj podjetja. Mu lahko uspe to, kar mu doslej ni, kljub temu, da se kriza še poglablja? Morda mu prav to lahko pomaga, kajti strahovi glede tega, kaj bi pomenil stečaj Istrabenza, so iz dneva v dan večji. Morda je to tudi del Bavčarjeve strategije. Vendar so ocene ekonomistov glede tega vedno bolj neenotne. Nekateri govorijo celo o tem, da bi lahko bil Istrabenz slovenski Lehman Brothers.

Igor Bavčar je vsekakor optimist. Še vedno upa, da bo lahko poravnavo izpeljal brez sodišča. Kar pomeni, da bi se morali vsi vpleteni strinjati o tem, kaj je potrebno storiti in tudi kako. Je to sploh še mogoče? Vsi so za to gotovo motivirani, vendar so hkrati pogoji za posamezne akterje tako različni, da je dogovor kljub temu zelo težko pričakovati. Ampak, nič ni nemogoče. Bavčarju je že mnogokrat uspelo. Zakaj mu ne bi še tokrat, čeprav je res, da je to najbrž njegova najtežja bitka. Predvsem zato, ker se zdi, da je izgubil tako rekoč vse zaveznike, ki mu jih prej vendarle nikoli ni manjkalo. In zato, ker gre tokrat za zgodbo, v kateri je na strani poraženih in nepriljubljenih. Bavčar je danes bad guy. Kako drugače kot v času slovenske pomladi in osamosvajanja.

Prav žalostno je bilo videti TV prispevek o njegovi zgodovini, ki je tako zelo pestra, da se je v nekaj sekundah nikakor ne da povzeti. A hkrati je izjemno pomembna za razumevanje poloma Istrabenza. Glede tega se skorajda vsi strinjajo, njegova glavna napaka je bila, da se je kot vodilni človek podjetja obnašal bolj v stilu predsednika vlade kot pa direktorja. Kompromisi niso bili nekaj, kar je Bavčar zlahka razumel. A ne le to. Vedno bolj je jasno tudi to, da se je za pot v gospodarstvo odločil, da bi postal lastnik nekaj velikih slovenskih podjetij in ne zato, da bi uspešno vodil Istrabenz. Tudi o tem, da so mu pri tem načrtu doslej pomagale prav vse vladajoče politike, ni več nobenega dvoma. Kljub temu, da so bila politična zavezništva, ki jih je sklepal, vedno precej krhka.

Kje vidite Igorja Bavčarja čez eno leto, je vprašanje, ki se te dni v medijih pojavlja vedno bolj pogosto. Odgovori so različni. Skupno jim je le to, da si Bavčarju nihče ne upa napovedovati kdo ve kako velikih osebnih težav. In vendar se zdi, da prihodnost enega ključnih ljudi slovenske scene v zadnjih dvajsetih letih ne bi smela biti prav rožnata. Za začetek si poslovanje Istrabenza zasluži kakšno temeljito kriminalistično preiskavo. Kaj bi odkrila je nemogoče napovedovati. A kljub temu bi jo bilo nujno opraviti. Gre za higieno.

Jani Sever