Miklavčič, aktualni minister za zdravje, ima redko lastnost, saj mu je v komaj nekaj mesecih ministrovanja proti sebi uspelo obrniti nekatere koalicijske stranke, celotno opozicijo in civilno družbo. Mogoče se komu zdi, da je to dobra lastnost in da Miklavčič dela ustrezno, navkljub pritiskom formalnih in neformalnih interesnih skupin, toda osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ga je sestavilo Ministrstvo za zdravje, to nekako zanika. Poglejmo. Najprej, zakon predvideva celo množico institucionalnih sprememb v delovanju zdravstva, vendar ne predstavi niti enega izračuna, kaj vse skupaj pomeni za javne finance in ali s temi organizacijskimi prijemi prispeva k učinkovitejšemu postopku zdravljenja državljanov ali ne. Trenutno deluje zgolj kot ad-hoc reševanje pozicij interesnih skupin. Ohranja se močna funkcija zdravniške zbornice, ki ji je spet omogočen nadzor nad samim seboj, še več, zakon jim omogoča, da se nadzirajo in sami zaračunavajo cene lastnih zdravstvenih storitev, plačanih iz javne zdravstvene blagajne. Najbolj porazen del pa je vsekakor tisti o uvedbi samostojnega zdravnika, brez mehanizmov kontrole prehajanja med javnim in zasebnim. Zato je očitno, da gre zgolj za uzakonitev trenutne anarhije, pri kateri se zasebne koristi vlečejo iz javnega zdravstva in prelivajo v zasebne žepe. Pustimo ob robu, da je zakon v veliki večini ohranil problematične elemente, ki vlečejo korenine iz prejšnjega vladnega mandata in zanemarimo, da ni niti ene finančne kalkulacije. Tisto, kar je najbolj šokantno je dejstvo, da vladna koalicija, ki je imela polna usta o ureditvi zdravstvenega sistema, sedaj v nasprotju z lastno koalicijsko pogodbo, sestavlja zakone v imenu interesnih skupin. Skrajno bedno.

Rado Pezdir