Tik pred kongresom SD je anketa Ninamedie vladi namerila skoraj 52 odstotno podporo, največja vladna stranka pa je ponovno zasedla prvo mesto z velikim naskokom pred SDS. Potem se je zgodil kongres in zmagoslavje Boruta Pahorja.

Socialni demokrati bodo kljub kritikam uspešno vodili vlado preko tokov in mimo čeri krize. Naj bodo politični in drugi konflikti še tako močni, je odprt demokratični dialog edina možna pot. Stremljenje k politični enotnosti je utemeljeno in koristno. Ne gre za slogaštvo, ampak za politično zrelost, ki zna poiskati konsenz tam, kjer je to neizogibno potrebno. V teh hudih časih je politika konsenza še posebej pomembna. Tako na področju zunanje politike, kot na področju reform, ki nas čakajo. Te bodo zgodovinske. Vlada bo reformirala zdravstvo in pokojninsko varstvo. Cilji so ambiciozni, čeprav še ne vemo, kakšni pravzaprav bodo.

Kot da je javnost vse to prepoznala še preden je bilo povedano. Jasno, stranka, ki tako dobro in hkrati obetavno vodi vlado, si zasluži večjo priljubljenost in prav tako tudi vlada. Kar naj se drugi kregajo, saj imamo Boruta Pahorja, ki zna združevati. V teh hudih časih je to še posebej lepo videti in pomiri duha. Tudi to, da ne hiti z reformami ali protikriznimi ukrepi je v resnici lahko dobro. Tako se možnost sprejemanja napačnih ukrepov radikalno zmanjšuje. Vlada na ta način sicer ne naredi ravno veliko, a tudi kakšnih večjih napak zato ne more storiti. Ko se bo odločila za reforme, pa bo morala za njimi stati tudi opozicija.

In vendar se zdi, da je potrebno skok v priljubljenosti premiera njegove stranke in celotne vlade iskati povsem drugje. Ne v luknji gospodarske recesije in morda v luknji kadrovskih razpletanj, temveč v zgodovinski Hudi luknji. Odkritje množičnega grobišča iz časov po drugi svetovni vojni je treslo Slovenijo tik preden so bile opravljene javnomnenjske ankete. Zavest o Hudi luknji je segla do zadnjega kotička države. Mediji smo javnost vsak dan bombardirali s slikami, podobami, pričevanji, komentarji … in vsi so se glede tega opredeljevali. Tudi glede izjav politikov, ki so se med seboj zelo razlikovale, tako po vsebini kot po stilu.

Pahorjeva drža je bila ob tem zmagovalna. Predsednik vlade je pokazal sočutje do pobitih, a hkrati stopil v bran partizanstvu. Kako enostavno, mar ne? Nič novega. Ljudje v Sloveniji so ob povojnih grobiščih seveda vedno pretreseni. Saj niso brezčutni. A hkrati vedno tudi čutijo partizanstvo kot pravično. Partizani so good in domobranci bad guys. Tako to je in vse hude jame tega očitno ne morejo spremeniti. Pahor to zelo dobro ve. Kar nikakor ni presenetljivo. Bolj nenavadno je, da se tega niso naučili drugi politiki. Oziroma, da teh nekaj zelo enostavnih in zmagovitih političnih pravil ne zmorejo ali nočejo upoštevati.

Ob Hudi jami sta Pahorju pri tem, da se je umestil na razumno sredino, pomagala predvsem predsednik republike in prvak opozicije. Predsednik republike je z motoviljenjem o prvorazrednih in drugorazrednih temah Pahorju omogočil, da je njegova zmernost še bolj prišla do izraza. Enako velja za (povsem legitimno) idejo SDS o izbrisu imena Josipa Broza Tita z javnih površin. Kaj lepšega si je lahko želel Pahor kot to, da je lahko spregovoril nekaj besed o tem, da je Primorec in da ga na Tita vežejo posebej pomembni spomini. Slovenija enostavno ne bi bila več Slovenija, če to ne bi imelo dobrodejnega vpliva na njegove rejtinge.

V ideoloških spopadih običajno zmagujejo najbolj pragmatični politiki. Ker se bo ideološki boj v času krize očitno še bolj zaostril (SDS je na spletu kongres SD že komentiral kot zasuk stranke nazaj proti letu 1945, čeprav za to ni videti nobenega pravega razloga), je tudi napoved Pahorjevih prihodnjih uspehov obetavna. Ob tem dejstvo, da se na kongresu, razen nekaj kadrovskih rešitev, ni zgodilo prav nič, niti ni pomembno.

Jani Sever