Ena bolj zabavnih slovenskih zgodb zadnjega tedna je povezana z Istrabenzom. Predsednik nadzornega sveta Istrabenza Janko Kosmina je napovedal, da bo odstopil, če bo Bavčar res prodal Marino Koper. Hm, marina je torej tako zelo pomembna. Le zakaj?

Prvi odgovor se glasi, zaradi čustev. Kosmina je gradil marino. Je njen oče. Jadranje mu je sploh drago. Tako kot tudi njegovim potomcem. Istrabenz je s to družinsko strastjo tesno povezan. A ravno v tem je srž sprevrženosti reakcije na prodajo marine. Za Istrabenz precej malo pomembna naložba je prelila potrpljenje prvega nadzornika čez rob. Mož, ki je v Istrabenz pripeljal Igorja Bavčarja in je, kljub velikim težavam v katere je zašel Istrabenz, dolga leta vztrajal na čelu nadzornega sveta bolj ali manj brez pripomb, se je razburil na točki, ki je za večino zelo težko razumljiva.

Nima pa zgodba le čustvene plati, ampak tudi politično. Istrabenz Turizem je skupaj z Marino Koper prodal še dve nepremičnini v Portorožu, za kateri je dobil celo več denarja. Podjetje Grafist je 89 odstotni delež Marine Koper in portoroški stavbi kupil za sedem milijonov evrov. In kdo je Grafist? Eno izmed uspešnih koprskih podjetij, ki posebej prosperira v času županovanja Borisa Popoviča. Prostor marina pa je seveda tudi zelo privlačen za kakšne prihodnje koprske novogradnje. Je morda tudi v tem razlog za razburjenje Kosmine?

No, Kosmina ima tudi povsem racionalne razloge za razburjenje. Marina je bila namreč prodana brez cenitve in brez javnega zbiranja ponudb ali razpisa. Predsedniku nadzornega sveta to seveda nikakor ne more biti všeč. Čeprav bi se po drugi strani moral zavedati, da se Istrabezu mudi, da banke ne najdejo zanj dovolj razumevanja, da ima hude likvidnostne težave in zelo velike dolgove in da je odprodaja tistih investicij, ki so še kaj vredne, najbrž za podjetje edina možna pot.

Vse to Kosmina gotovo ve. Tako kot ve, da Istrabenzu s svojim dolgoletnim molkom nikakor ni pomagal. Nič kaj glasen ni bil ob prodaji Banke Koper, podobno je bilo ob prodaji črpalk avstrijskemu ÖMV. Pred kratkim je sicer nekoliko pogodrnjal ob napovedih prodaje Droge Kolinske, ampak takrat je bil Istrabenz že v situaciji, ki jo poznamo danes. Ko je Bavčar jeseni 2007 kupoval zelo drage Petrolove delnice je Kosmina molčal. Molčal je tudi ob izjemno visokih investicijah v turizem. In predvsem je molčal, ko je Igor Bavčar Istrabenz privatiziral.

Izjava Janka Kosmine, da je za menedžerski prevzem Istrabenza izvedel iz časopisov in da ga Bavčar o tem ni obveščal, je smešna. Tudi, če bi bila resnična, so mediji o tem vendarle poročali toliko časa, da bi predsednik nadzornega sveta predsednika uprave lahko poklical in ga vprašal, kaj počne. A izjava Janka Kosmine je tako ali tako privlečena za lase. Kaj sta bila dogovorjena z Bavčarjem in o čem mu je poročal, vesta samo onadva. Tako kot samo onadva vesta, kako je Igor Bavčar iz politike pred leti prišel na čelo koprskega Istrabenza.

Takrat so to mnogi ocenjevali kot veliki met velikega politika, ki se je, po tem, ko mu ni uspelo postati Drnovškov naslednik na čelu LDS, preselil tja, kjer naj bi v prihodnosti ležala prava politična moč. Analiza ni bila napačna. Napačno je bilo kasnejše Bavčarjevo delovanje. Kosmina pa je vsekakor kriv za to, ker poslovanja ni nadziral. Razloge za to je mogoče iskati že v času, ko ga je Bavčar nasledil na mestu direktorja. Kosmina edini ve, zakaj se mu je takrat umaknil. Ve pa tudi, kaj je v naslednjih letih od tega imela njegova družina. Vsekakor ne ravno malo.

Kakšne bodo posledice odstopa Kosmine, je težko napovedati. A zdi se, da to dolgoročno vendarle zmanjšuje Bavčarjev vpliv na prihodnost Istrabenza. Težko si je namreč predstavljati, da bi mu lahko uspelo dobiti bolj tihega in neproblematičnega prvega nadzornika. Razen v primeru, da bi mu na koncu kljub vsemu uspel popoln prevzem firme.

Jani Sever