Pridejo leta, ko se bitje človeško postavi na tehtnico življenja in premeri svojo veličino. Večkrat v življenju, najbrž. Od zgoraj navzdol kaže isto kot v obratni smeri, kar si napravil, si napravil.

In recimo, da trideseta niso slab mejnik. Tudi zato, ker je na tej točki skorajda zares in brez izgovorov treba odrasti. Tudi tisti(m), ki še vedno živijo pri mamici in očku.

Spomnim se spremenljivke, ki je okoli tridesetih zadela prijatelja. Takrat sem se sicer zabavala, ko je kar naenkrat (bolj nenamerno kot nezavestno) obrnil svoje življenje na glavo in počasi opuščal slabe navade. Prenehal je kaditi (tudi to se ni zgodilo čez noč, a se je), zaželel si je umirjenega življenja in ko sva ležala na neskončnem zelenem polju in grizljala travo, mi je pripovedoval o čistki, ki se mu je dogajala v glavi. Znebil se je navlake, ki se pač nabere z leti, stopicljal korak naprej in načrtoval nov življenjski ritem. Umetnik, pač, sem takrat pomislila. Saj ga bo minilo.

Prmejduš, pa ga ni. Res se je nekaj spremenilo, ko je mimo švignilo njegovo trideseto leto. Naenkrat se je ustalil, precej manj sva poha(ja)la in njegov obraz je postal za kanček bolj resen. Na glas je priznal, da si želi družine, da bi kupil stanovanje. Slednje ga je seveda kmalu minilo, rekel je, da za to še ni čas (nerada pač priznava, da je možnost za lastno stanovanje takim, kot sva midva, pač precej iluzorna). Trideseta.

Divji žuri z njim so postajali vse redkejši, rekel je, da je tega zdaj pa res dovolj. Da je videl vse, preizkusil (in poskusil) marsikaj in da nekje v sebi čuti, da je čas, da odraste. Ob kozarcu vina mi je takrat obljubil, da mi bo - ko odrastem - pomagal čez trideseta.

Zadnjič sva se pogovarjala o tem. Da sem zdaj tudi jaz tam, je rekel. Naj se za trenutek ustavim, ocenim situacijo in iz predalov vržem ves balast, ki se mi je nabral. Naj usekam drastično spremembo, če pač tako hočem in čutim. Ker bo morda za to kmalu prepozno. Ko mi bodo otroci viseli s krila in me bo moj moški tolažil (sam) s sabo, mi bo bojda morda žal, da nisem izkoristila vseh teh možnosti, ki mi jih daje pred-tridesetna svoboda.

Nja. Že res, jasno mi je, da sem na točki, ko je treba kolo sreče spet malo pognati. Kri bi lahko zopet malo zacirkulirala in moja cena se je zdaj že postavila. Nisem več uvajalka in začetnica, menda bo štirinajst let delovnih izkušenj dovolj, da mlademu poganjku pristižem liste in mu zamenjam prst.

Znal bi biti pravšnji čas, da zgrabim eno od teh priložnosti, ki se mi kot (za)nalašč ponujajo zdajci in prestavim v tretjo. Baterije so še polne, za otroke imam še čas, sveta pa še tudi nisem videla vsega. Pa saj veste, kako je to, ko se človek naveliča okolja, človeka, dela. Gotovo ste že prišli do takega klikerja, ko se je treba odločiti.

Morda leta tukaj sploh niso pomembna, eni so odrasli že pri dvajsetih. In nekateri nikoli ne bodo zahrepeneli po spremembi. Veliko jih je pri tridesetih že v klubu ljudi z najstniškimi otroci. In potem si štirideset, petdeset, šestdeset…in svojim prijateljem ob plamenčkih iz kamina in s kozarcem cvička v roki razlagaš, kako si takrat tisto priložnost tako bedasto zapravil.

Na tehtnico sem postavila sveže spolirano Medijsko čorbo (in globoko izdihnila), čez položila skrivnostno letalsko karto in v mislih sprejela tisto mamljivo ponudbo. V ozadju je zažgolela [1] Barbra in odločila sem se, da mi ne bo nikoli treba kupovati v [2] SOS trgovini.

In tako prekleto zrelo se počutim, da se bom v vsej svoji odraslosti še razpočila.

Katja Lenart