Empatija je predpogoj za spravo. Zgodba o očetu Janeza Janše je pretresljiva. Tudi zaradi sinove usode. Kakšna drama. Fant, ki je bil dolga leta komunistični aktivist, v času, ko se komunistom dokončno upre, izve, da so komunisti skoraj ubili njegovega očeta.

Kaj se je dogajalo z očetom Janeza Janše ni zgolj zgodba. Je slovenska tragedija. Hkrati pa razkriva, od kod naj bi predsednik SDS črpal motivacijo za velik del svojega političnega delovanja. V besedilu Kultura življenja namesto kulture smrti Janez Janša zapiše. “Streljali so jih s strojnico kar povprek in vsi niso bili zadeti. Po nekaj dneh se je po drevesu, ki je ob miniranju padlo v jamo, skupaj s še nekaterimi posamezniki rešil iz jame. Svojo življensko zgodbo mi je povedal šele leta 1988, ko sem prišel iz vojaškega pripora, da me brez njegove čudežne rešitve nikoli ne bi bilo. Ter da imam zato tudi svoj osebni dolg do resnice. Da storim, kar morem, da kultura življenja premaga kulturo smrti.”

Z besedilom se je odzval, kot pravi sam, na nekatere reakcije ob odprtju grobišča v Hudi jami. Besedilo je polemično, ganljivo, tudi programsko. In vendar je le malo upanja, da bi prineslo pozitivne premike. Spis za kaj takega vsebuje vse preveč aktualno političnih poudarkov. Javna pisma, ki naj bi vodila k spravi, se ne morejo zatekati k potvarjanjem in dnevno političnim diskvalifikacijam, kakršni sta obtožbi predsednika republike, da je odkritje grobišča v Hudi jami razglasil za drugorazredno temo ter socialdemokratov, da se zavzemajo za to, da bi breme kolaboracije morali nositi tudi otroci sodelavcev okupatorja.

Tudi vpletanje izbrisanih prav nič ne pomaga. Niti polemika z radikalno izjavo članov Mladega foruma SD, ki jih Janša zaradi primerjanja Tita, Pučnika in Janeza Pavla II., označi za malikovalce zločina. Tako se pač ne pride daleč. Zato so praktični koraki, ki lahko pomagajo zdraviti rane preteklosti in ustvarjati novo enotnost za spopade z izzivi prihodnosti, ki jih predlaga predsednik SDS, sicer videti hvalevredni in hkrati nič bližji uresničitvi. To jasno kažejo odmevi na Janševo pisanje. Prav nobenega entuziazma za zaključek mučne zgodbe, ki bremeni Slovenijo, ni bilo mogoče čutiti. Samo nelagodje kulturnega boja, ki ga je Janša napovedal takoj po porazu na volitvah. Kljub temu, da so zaključki, ki jih predlaga Janez Janša stari, jasni in načeloma sprejemljivi za vse.

Kakšna škoda, da jih ni uveljavil, ko je bil na oblasti. Le kdo se ne strinja s predlaganimi točkami resolucije, kot jo vidi predsednik SDS? Ponovimo. Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev. Upor proti okupatorju je bil častno dejanje. Izkoriščanje za prevzem oblasti je bilo zavrženo dejanje. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavrženo dejanje. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin. Odgovornost je individualna, nosi pa jo tudi komunistična partija.

Ali takšne resolucije državni zbor res ne bi mogel sprejeti? Zdi se, da bi bilo z njo, če bi bila predlagana na drugačen način, vendarle precej manj težav. Podobno velja tudi za druge geste, ki jih predlaga Janez Janša. Da se v Ljubljani postavi spomenik z napisom: Našim mrtvim. (Tu najbrž kljub vsemu ne bi smelo biti težav). Da se uredi vsa povojna morišča in se jih opremi z napisom, ki bo odražal resnico. (Resnica je v tem primeru žal stvar političnega dogovora.) Da se postavi kostnico za pokop žrtev, ki jih ni mogoče dostojno pokopati na kraju smrti. (Tudi glede tega najbrž ne bi smelo biti težav.) Da se dopolni Zakon o žrtvah vojnega nasilja, tako da bo nediskriminatoren in brez političnih diskvalifikacij. (Tudi to je stvar političnega dogovora.) In da se zakonsko prepove poveličevanja in opravičevanje zločina. (Priprava takšnega zakona bi bila gotovo prava pravna poslastica in plodno polje kulturnega boja.)

Na politiko sprave in razumevanja čustev soljudi Slovenija še vedno ni čisto pripravljena.

Jani Sever