Posebni odposlanec predsednika vlade je nedolžen. A priori. Državni organi bi morali to že zdavnaj razumeti. Zabavno, ni kaj. Aroganca Dimitrija Rupla, kot vedno, škodi manj njemu kot tistim, s katerimi je povezan.

Dvajset let je preteklo od prelomnega leta 1989, v katerem se je končala doba slovenskega zaostajanja. Tako začenja svoje pismo, ki ga je objavil na spletni strani SDS, Dimitrij Rupel. Seveda, vsi, ki so pri tem prelomu sodelovali, so si očitno kupili imuniteto za vedno. Tako je vsaj prepričan Rupel. In konec koncev ima za to tudi veliko razlogov. Doslej se je namreč vedno obneslo. Če je bil kdo od osamosvojiteljev osumljen kakšnega nezakonitega ali samo neetičnega dejanja, se je vedno oglasil dobro usklajeni aparat politikov, izbranih novinarjev, akademikov in civilne družbe. Tiste, ki so si upali podvomiti v brezmadežnost herojev, je čakalo žigosanje. Postali so komunisti, jugonostalgiki, udbovci, sovražniki naroda …

Res je, vedno je bilo tudi dovolj glasov z druge strani. A zgodilo se ni nič. Tudi dokazi so nekako zbledeli. Najbolj znamenita je seveda zgodba o trgovini z orožjem. Ta se v Sloveniji pravzaprav ni zgodila. Kdor govori drugače je zarotnik. Sovražnik Slovenije. Lažnivec. O tej temi niti ni vredno govoriti. Vprašanja pa niti niso dovoljena. A trgovina z orožjem je samo ena od zgodb. Imuniteta osamosvojiteljev sega na vsa področja pridobitništva. Nekoč sem intervjuval Dimitrija Rupla. Takrat je še opravljal funkcijo zunanjega ministra. Na koncu sem vprašal, ali lahko pojasni, kako je prišel do novega stanovanja v času, ko je bil ljubljanski župan. Gospod je vzrojil, prekinil intervju in nadrl predstavnico za tisk, ker ga je nagovarjala, naj na intervju pristane.

Da ne bo pomote, pri nedotakljivosti Dimitrija Rupla (in ne le pri njegovi) sploh ne gre za ideologijo. Za levico ali desnico. Niti ne gre za politiko, ki bi bila strankarsko opredeljena. Dimitrij Rupel je svoje županovanje vodil kot član LDS. Gre za nekaj drugega. Za nedotakljivost junakov. Dimitrij Rupel to konec koncev povsem prostodušno pove in to ne enkrat. Samo na kratko je treba preleteti o čem piše, ko zavrača obtožbe, da je njegovo ženo po nakupih peljal šofer zunanjega ministrstva s službenim avtomobilom. O tem, da sta imeli neodvisna Slovenija in demokracija nasprotnike, ki so bili in bodo vedno tudi njegovi nasprotniki in o tem, da ga to, kar se mu dogaja danes, spominja na čase pred uveljavitvijo demokracije.

Rupel piše tudi o čisto konkretnem primeru (v pismu nastopa sicer tudi ovadba SNS, ki pa s stališča enakosti pred zakonom trenutno ni pomembna) in enostavno zatrdi, da je bila zadeva s službenim vozilom raziskana in končana. Kar seveda ni res. Preiskava je bila namreč interventno zaustavljena. A kot da bi se zavedal, da je njegova obramba trhla, hitro doda, da njegova soproga za opravljanje svojih dolžnosti pri državnih in diplomatskih aktivnostih nikoli ni prejela niti centa plačila ali nagrade. Torej si je zaslužila svoj službeni avto in šoferja. Kajne? In če to slučajno ni definirano s kakšnim uradnim aktom, lahko za to, da dobi, kar ji pripada, poskrbi njen mož zunanji minister. Pravično, demokratično in evropsko.

Gospod posebni odposlanec predsednika vlade je očitno še vedno prepričan, da je nad zakonom. Ker gre za posebnega odposlanca je to tudi problem predsednika vlade. In ker gre za Dimitrija Rupla je ta problem tudi zelo resen. Rupel namreč ne trdi zgolj tega, da gre pri ponovni uvedbi preiskave za obračunavanje z opozicijo in posamezniki, ki imajo drugačno politično prepričanje, kar je značilnost avtoritarnih sistemov. Prepričan je, da gre za politični obračun ministrice za notranje zadeve in LDS z njim osebno. Svetovalec in posebni odposlanec predsednika obtožuje vlado avtoritarnosti, nezakonitosti in političnega obračunavanja s pomočjo policije. Nerodno, ne? Le kaj bo storil predsednik vlade? Nič?

Jani Sever