Žalost v očeh

Avtor Igor Bizjan | 15. marec, 2009 @ 8:59

Priznam strah me je teme, ki spada med žalostne zgodbe naših ljudi. Kako pisati o izgubi smisla, ne da bi nehote dregnili v tuje nezavedno? Ko je Goethe objavil Trpljenje mladega Wertherja, je s tem sprožil val posnemovalcev, ki so po vzoru glavnega junaka prostovoljno drveli v smrt.

Na Slovenskem že desetletja vsako leto okoli 600 ljudi raje izbere smrt, kot bi pa še naprej z bojem in ustvarjalnostjo osmišljali svoje življenje. Vsakdo iz svoje ožje ali širše socialne sredine pozna nekoga, ki nosi rane prostovoljnega odhoda bližnjega. Spominjam se pred dvajsetimi leti je k meni prišel prijatelj, ves skrušen in potrt. S punco sta se sprla in kot že tolikokrat razšla, ona pa je naredila samomor. Še sedaj ga vidim, strtega od občutka krivde, kako se mu je v trenutku porušil svet. Še dolga leta kasneje se je spraševal. kaj bi moral narediti, da bi jo ohranil pri življenju. Za nekom, ki je prostovoljno odšel, ostajajo sorodniki, ljubimci in prijatelji z večno neodgovorjenim vprašanjem. Nekateri pravijo, da je potrebno za samomor trenirati že od malega, a kako potem razložiti neverjetno voljo ljudi, ki so v najhujših trenutkih koncentracijskih taborišč kljubovali temačni usodi in se v trenutkih najnujnejšega ponižanja, lakote in degradacije vsega človeškega, dvignili do etičnih višin. (Beri Franklovo pričevanje o Psihologu v taborišču smrti).

Smrt je v sodobni družbi tabu tema. V krasnem novem svetu, kjer smo vsi lepi srečni in bogati je greh biti osamljen, grd in nesrečen. Vsi samci in brezdomci se bojimo praznikov, ko mediji vseskozi veselo trobijo, da je edino normalno preživeti praznike v krogu svojih najdražjih, obdani s pozornostjo, ljubeznijo in darili. Vsi naj bi bili uspešni, zdravi in zaposleni, kapitalistični trak nenehne vzhičenosti, pozablja da sam ustvarja tempo, ki ga določen odstotek ljudi ne more ali noče slediti. Vsi smo na tem sanjskem drvečem vlaku v svetlo bodočnost, toda kaj če iz loterije izpademo? Pride trenutek, ko je človek čisto sam s sabo, iluzije kulis in sreče odpadejo, naenkrat se v ogledalu uzremo osamljeni in strti, brez socialne mreže na kateri bi lahko izjokali svoje tegobe. Bomo vzdržali ta trenutek, ko se stikalo med življenjem in smrtjo nevarno zamaje?

V poplavi rumenega TV poročanja, ki se srhljivo razrašča po vseh medijih in na silo hočejo ugrabiti našo pozornost,  sem na privatni televiziji zasledil intervju znane igralke, ki je prijetno kramljala z predstojnikom psihiatrične klinike. Čisti presežek v iskrenosti! Naenkrat je stekla beseda o zdrsljivi temi. Gospod je z drhtečim glasom priznal, da se je ob samomoru sina počutil nemočnega, da je odpovedal kot oče in strokovnjak. Voditeljica je opisala svojo bolečo izkušnjo, ob šestem letu starosti je na isti način izgubila očeta. Ob iskrenih besedah je neznosna tema dobila človeški obraz, prostor je zasijal v zagrobni svetlobi in upanju, saj kdor je poslušal pogovor je začutil, da sta sočutje in človeška ljubezen brezmejna, samo odpreti se moramo in spregovoriti o mrtvaških časih, ko nam tesnoba in strah zastirata pogled na blagoslov življenja. Najhujša veriga je neizgovorjena beseda, ki se zavleče v podzavest in kot strup notranjih ran hromi voljo do življenja.

Povprečen slovenski mož, kmet v poznih srednjih letih se po nekaj desetletjih nezdravega življenja in popivanja, odloči, da ima vsega dovolj in gre na štrik. Za sabo pusti opustelo kmetijo in žalostne sorodnike. Mu znamo pomagati? Kaj lahko naredimo, ko vidimo, da ljudje okoli nas osebnostno propadajo? Res problemi izginejo, če se obrnemo in zamižimo ob dejstvu, da imajo naši najbližji destruktiven način življenja. Se lažje sprostimo ob litru rujnega, ko hitimo, pritiskajoč na plin, svoji žalostni usodi naproti. Veliko naših znancev in prijateljev umira pred našimi očmi, mogoče tudi mi, a se tega ne zavedamo. Počasi in brez patetike zamirajo talenti, telesna moč in hitrost uma. Je podatek, da 28 milijonov Američanov jemlje antidepresorje, prozak, mlade, neposlušne učence pa veselo pitajo z ritalinom, naša bodoča cena za uspeh.
 Res je, življenje imamo vsak zase, toda nikoli ne vemo, kdaj bomo padli v temno noč duha, zato je preventivno odpreti srce in oko!

Igor Bizjan
 


Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si

URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2009/03/15/zalost-v-oceh/