Huda jama je sprožila razmišljanja o krivdi. Ne prvič, a posnetki kupov kosti prekritih z apnom so naredili svoje. Vprašanje je zdaj precej bolj jasno postavljeno kot kadarkoli prej. In nanj nikakor ni nemogoče odgovoriti.

Janez Stanovnik je s prstom pokazal na Josipa Broza Tita. In SDS je razlago sprejel. Dobili smo poziv, da se spomenike Josipa Broza -Tita umakne v muzeje, kamor sodi. Težko je verjeti, da bo gesta SDS prinesla politične točke. Prej je mogoče pričakovati obratno. Partizanstvo in partizani imajo namreč v teh krajih upravičeno status slavnega obdobja narodove zgodovine. Biti na strani zmagovalcev druge svetovne vojne ni bilo nekaj nepomembnega. In prav to je zgodba, ki je tako težko združljiva s hudimi jamami. Vsaj na prvi pogled.

A junaki so pogosto hkrati negativci. Iz istega obdobja je znan, prav tako dolgo zamolčevan, nek drug množični zločin. Vojaki Rdeče armade so ob osvobajanju vzhodne Evrope množično posiljevali ženske. Predvsem Nemke. Prav nič junaško. In ZDA so na Japonsko vrgle dve atomski bombi. Ne eno, ampak dve. In ne kamorkoli, ampak na dve veliki mesti. Na civilno prebivalstvo. Ves svet še danes pozna njuni imeni. Vendar je res tudi, da se je vse to dogajalo še v času vojne. Povojni poboji v Sloveniji pa so se zgodili po tem, ko je bila že končana.

Tudi Francozi poznajo svoja povojna maščevanja, ki pa so bila stihijska. V Jugoslaviji je šlo očitno za načrtovani zločin, ki je bil zaukazan prav na vrhu oblastne hierarhije. Pri Titu. A to je le del zgodbe o povojnih pobojih. Tito je bil vrhovni poveljnik, vendar o usodi Jugoslavije ni odločal sam. Odgovornost Slovencev pri tem nikakor ne more biti izvzeta. Federalno oblast so sestavljali tudi Slovenci in v njej niso zasedali nepomembnih mest. Nasprotno, bili so zelo pomembni. Formalno in neformalno.

O povojnih pobojih v Sloveniji so gotovo odločali trije. Josip Broz Tito, Edvard Kardelj in Ivan Matija Maček. Vrhovni poveljnik, prvi ideolog in obveščevalec ter krvnik. Logična ekipa, ki ji je gotovo potrebno dodati še koga. Oficirje in operativce in denimo Stalina, ki je najverjetneje dal privolitev za akcijo, ki je morala biti dogovorjena že pred koncem druge svetovne vojne. Za vse to sicer ni znanih neposrednih dokazov. Vendar indici in okoliščine povojnih pobojev ne puščajo veliko razlogov za dvome.

V Sloveniji so se morišča koncentrirala zaradi enostavnega geografskega razloga. Tu je bila meja z zahodom, kamor so bežali Nemci, kolaboranti in tisti, ki so se samo bali nove revolucionarne oblasti s katero niso delili ideoloških prepričanj. Bili so na napačni strani zgodovine, kar ne bi bilo nič usodnega, če se ne bi znašli tudi na napačni strani meje. Tako pa … A niso bili vsi enako kaznovani. Nemškim vojnim ujetnikom se ni zgodilo nič, vsaj večini ne. Bes je bil usmerjen proti izdajalcem.

Pomembno vprašanje, o katerem bo gotovo še veliko govora, je vprašanje odgovornosti ljudstva in partizanov, ki pri moriji niso sodelovali, so pa zanjo kmalu izvedeli. Nek partizan mi je povedal, da se je ob smrti Borisa Kidriča, ki je umrl leta 1953 zaradi levkemije, po Sloveniji razširila govorica, da je levkemijo dobil zato, ker se je napil domobranske krvi. Ko je nekega visokega udbovca povprašal, kaj to pomeni, mu je ta odgovoril naj se ne praska, kjer ga ne srbi. In nihče se ni praskal. Skoraj nihče.

Jani Sever