Tiskani [1] prepis (magnetogram) sestanka predsednikov in predsednice tedanjih parlamentarnih strank na dan 27. avgusta 2007 v zvezi s Hrvaško se je našel. Najden je bil na trdem disku računalnika tajnice nekdanjega predsednika vlade Janeza Janše, zdaj tajnice premiera Boruta Pahorja. A glej ga zlomka, magnetogram tistega velepomembnega sestanka ni bil pravilno vpisan oziroma pravilno zaveden - knjižen, kot bi vsak takšen zaupni dokument moral biti. Kako je to sploh mogoče? Za kaj takšnega obstajata, po našem mnenju, vsaj dve možni verziji.

Prva, bolj verjetna, govori o tem, da je bila [2] piar služba bivšega predsednika vlade Janeza Janše veliko bolj organizirana, kot si lahko navadni smrtniki, kot tudi zdajšnja garnitura v kabinetu premiera Boruta Pahorja, predstavljamo, saj je imel Janša v [3] svoji službi za stik kabineta s svetom precej več ljudi, ki so precizno skrbeli za njegov dotik z javnostjo oziroma mediji. Vsi njegovi ljudje so bili zagotovo tudi bolj zverzirani v službovanju za kratke ali daljše stike z javnostjo.

Šefinja kabineta Nika Dolinar je kot [4] dolgoletna sopotnica Janše pri njem službovala že na obrambnem ministrstvu v devedesetih (pred afero Depala vas), kot takratna prva dama obrambnega kabineta za vsakodnevni dotik z mediji, njegov zadnji vladni tiskovni predstavnik, po mnenju domačih novinarskih duš - najboljši vladni spokesman - Valentin Hajdinjak se je kalil kot piarovec že pri nekdanji SKD in kasneje NSi, službo prvega moža za stike z mediji in javnostjo, pa je [5] štafeto prevzel od odstopljenega oziroma zamenjanega Jerneja Pavlina, ki je za (ne)komuniciranje z nekaterimi mediji, še posebej [6] tednikom Mladina, izbral napačen pristop s t.i. mehko cenzuro. Hajdinajak je piar službo vlade in še posebej [7] predsednika vlade naredil za trdnjavo z močnim varnostnim sistemom, do katere smo novinarji postali spoštljivi, pa čeprav smo si šli [8] večkrat na živce in smo jo hoteli “zminirati”.

In po tej prvi verziji - se je na sestanku predsednikov strank in takratne predsednice LDS, zaradi interne dokumentacije, po takšni ustaljeni piarovski vladni praksi, med sestankom vklopil diktafon/telefon in neuradno posnel zvočni zapis političnih stališč do reševanja zapleta s Hrvaško. Tega je kasneje pretipkala (neka) tajnica, ki pa takšnega neuradnega zapisa ni mogla vknjižiti kot magnetogram z uradnega zaprtega sestanka. Služil naj bi namreč le za popolno (dobesedno) informiranost takratnega premiera Janše. In tako je morda obstal na disku računalnika v kabinetu do včeraj.

Druga verzija, po našem mnenju sicer manj verjetna, pa je lahko takšna. Sestanek v vladni sobi 70 naj bi se snemal s fiksno snemalno opremo, ki je tam sicer na voljo. Prepis zvočnega zapisa naj bi potem zelo diletantsko oziroma bolj površno pripravili v vladni službi za snemanje in ostalo tehnično podporo, takšnega pa dostavili v kabinet predsednika vlade po e-pošti. Zato zapis/magnetogram ni bil pravilno zabeležen in je le zaradi (internih?) potreb premiera Janše ostal zgolj na računalniškem disku njegove tajnice.

Vse skupaj je povsem bizarno, a vseeno morda resnično. Še najbolj nenavadno pa naj bi bilo to, da si je Janša sploh upal prebrati citat Katarine Kresal v oddaji Odmevi na TV Slovenija, če naj bi vedel, da je magnetogram nastal brez vednosti vseh prisotnih na takratnem sestanku. Nekdanji predsednik vlade Janez Janša je namreč odlomek iz magnetograma [9] prebral v televizijskem soočenju in z njim Katarini Kresal dokazoval, da je imel ob sklenitvi blejskega dogovora s predsednikom hrvaške vlade Ivom Sanaderjem soglasje predsednikov parlamentarnih strank. Hm, Janša namreč ničesar ne prepusti naključju, zato nam ni jasno, zakaj naj bi konec februarja leta 2009 med soočenjem na TVS naredil takšno diletantsko strateško napako. Razen, če je morda že takrat pričakoval pomoč Boruta Pahorja, ki je tudi zdaj kot predsednik vlade, po vseh kolobocijah odredil, da se magnetogram pravilo vpiše v evidenco in se mu doda ustrezno oznako zaupno.

A glej ga zlomka, v tem času ga je vseeno lahko prebrala ministrica in predsednica LDS Katarina Kresal, ki še vedno pravi, da je [10] Janša na TVS govoril polresnico, saj pravi, da dokument dokazuje nasprotno: da je imela namreč pred sestankom na Bledu resne pripombe, še več pa po njem. Če gre za sum kaznivega dejanja zlorabe zaupnih podatkov, bi moralo namreč po uradni dolžnosti ukrepati tožilstvo, ki ga vodi Barbara Brezigar. V SDS so se na najdbo [11] odzvali v zapisu na spletni strani, je pa Janez Janša že pred dnevi dejal, da ni izdal nobenega zaupnega podatka in da si je vsebino magnetograma lahko ogledal in prepisal vsak od udeležencev sestanka.

Kaj je zdaj prava resnica? Ali bodo spet o njej odločali le politiki, ali morda tudi sodišče?

Denis Sarkić