Ljudje, najdeni v Barbara rovu v Hudi Jami pri Laškem, so verjetno pred smrtjo trpeli, je na novinarski konferenci v Muzeju novejše zgodovine Slovenije dejal Jože Balažic z Inštituta za sodno medicino v Ljubljani. Po njegovih besedah to nakazujejo prizori najdenih trupel v rovu. Dodal pa je, da so bili verjetno že mrtvi, ko so bili posuti z apnom. Balažic je pojasnil, da apno po eni strani dezinficira in pomaga ohraniti truplo, po drugi strani pa uničuje DNK. Po njegovih besedah je za sedaj še težko govoriti o vzrokih smrti, so pa na truplih vidne tope poškodbe, ne pa tudi znaki strelnih ran. Na to, da so ljudje pred smrtjo verjetno trpeli, po Balažičevih besedah napeljujejo nekatere podrobnosti, in sicer umetna noga s čevljem, okrog katere se tesno oklepa dlan. Vsa trupla so namreč prekrita z nekaj milimetri apna, vse razpoke in podrobnosti, ki se iz apna vidijo, pa kažejo na to, da “se je nekaj premikalo”, pojasnjuje. To je po njegovih besedah lahko nastalo pri propadanju posmrtnih ostankov, lahko pa ti ljudje niso bili takoj mrtvi.

Vprašanja Vesti - Pavel Jamnik, Jože Balažic, Mitja Ferenc, Marko Štrovs in Jože Dežman:

“Težko rečem, kaj se bo v tej gomili posmrtnih ostankov še vse našlo, namreč ta gomila je dolga približno 115 metrov in široka 2,5 metra,” je dejal Balažic. Kot je opisal, je na začetnem delu, do koder so v sredo lahko prišli, naloženih po sedem skeletov v vrsti, potem pa se število stopnjuje in je na koncu videti tudi po pet skeletov drug na drugem. Po njegovih besedah predvidevajo, da se v tem delu nahaja okrog 300 skeletov. Na sredinem ogledu so, tako Balažic, sklenili, da bo celjski preiskovalni sodnik izdal ustrezno odredbo, da se te posmrtne ostanke odstrani in se naredijo strokovni pregledi, v katerih bodo ugotovili njihovo število, spol, starost in poškodbe. Komu pripadajo ti posmrtni ostanki, se bo poskušalo čim bolj natančno ugotavljati, “zaenkrat ne morem govoriti ničesar”, je pojasnil Balažic. O identifikaciji teh skeletov pa je dejal, da so DNK preiskave smotrne tam, kjer je možna primerjava, “tukaj pa dvomim, da bo to možno”. Kot je še dodal, je v sodni medicini že zelo dolgo in je videl že “marsikaj grdega in hudega”, vendar pogled na “valovite meglice” v tem rovu “človeka presune in ga ne more in ne pusti ravnodušnega”.

Vodja topografske raziskave in zgodovinar Mitja Ferenc je povedal, da si niso mislili, da bo po preiskavah grobišč v navadnih jamah, ki so jih uporabili za poboje, v miniranih kraških breznih in protitankovskih jarkih prišlo tudi do raziskave v četrti skupini grobišč, rudniških jaških. Vlada je, kot je spomnil, v letu 2007 predlog za preiskavo potrdila in v teh sedmih ali osmih mesecih se je to uresničilo. “Upam, da se bodo dela na evidentiranju in sondiranju prikritih grobišč lahko nadaljevala. Nisem sicer prevelik optimist, kajti preveč problemov se pojavlja pri teh zadevah,” je ocenil Ferenc. Pri tem je dodal, da jih vsaka oblast “odrinja ali pa za njih ne poskrbi tako, kot bi si želeli”. Na vprašanje, ali obstajajo indici, da je kje v bližini Hrastnika še kakšen podoben rov, je Ferenc odgovoril, da so indici na podlagi ustnih izjav tudi tistih ljudi, ki so se rešili. Kot domnevajo, pravi, je pri “najbolj znanih rudniških razpokah starega Hrastnika najmnožičnejše grobišče ljudi, odpeljanih iz Teharij, sicer pa je še nekaj rudniških rovov, a raziskav do sedaj še ni bilo”.

Kot je dejal vodja sektorja za vojna grobišča pri ministrstvu za delo Marko Štrovs, so bile poleg tehničnih ovir pri preiskovanju grobišča tudi birokratske ovire, tabu v mišljenju in denarne težave. Med njimi je omenil tudi stroge rudarske predpise in to, da “mora za vsako stvar biti sklep vlade”. Spremeniti so se morale tudi razmere na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki je pristojno za urejanje vseh vojnih grobišč, kajti to do lani ni imelo ne denarja ne ljudi za to, je predstavil Štrovs. “Zdaj smo pravzaprav na začetku, ne na koncu tega odkritja,” je dejal. Po njegovem mnenju je “glavnina tega grobišča” v jaških, zunaj njih so “samo tisti, za katere v jaških ni bilo več prostora”.

Če pridemo v koncentracijsko taborišče, lahko vidimo posnetke trupel, tudi v Srebrenici lahko vidimo posnetke trupel, pri nas pa se pojavljajo mnenja, da ne bi smeli predvajati prizora s posmrtnimi ostanki pobitih v Barbara rovu v Hudi Jami, je na novinarski konferenci poudaril direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman. Kot je pojasnil Dežman, se je o možnosti obstoja prikritega grobišča v Barbara rovu začelo govoriti avgusta 1990, ko se je Ivo Žajdela v Demokraciji vprašal, kje so zakopane žrtve iz Teharskega taborišča in kaj se skriva v Barbara rovu. Leta 1997, je nadaljeval Dežman, je bila pred vhodom v rov postavljena kapelica. Po njegovih besedah napis “zaraza” oziroma okužba na zidu v Barbara rovu dokazuje, da se je vedelo za obstoj grobišča v rovu. Zaradi pronicanja tkiv so namreč jašek okrepili z betonskim zidom, je pojasnil.

Dežman je dejal, da so v rovu našli tudi lisice iz rdeče žice, ki so po njegovo “temeljni znak kulture, ki je takrat zavladala”. Takšne lisice iz rdeče žice, je nadaljeval, so namreč našli tudi v prikritem grobišču v Zaplani. Direktor Muzeja novejše zgodovine je glede mrtvih v Barbara rovu pojasnil, da rudarska etika pravi, da mrličev v rudniku ne sme biti, ker je to zlo. “Ljudi v jami je treba reševati, na pa jih metati vanjo, pravi rudarska etika,” je opozoril. Po Dežmanovih besedah je najtežje dojeti banalnost zla. Glede pobojev po drugi svetovni vojni je izpostavil, da je več “kategorij žrtev, ki jih najbolj težko razumemo”. Prvo je po njegovem mnenju pobijanje ranjencev, bolnih in invalidov, kar se je dogajalo v Konfinu in delno na Teznem.

Druga kategorija so pripadniki nemške manjšine, ki so bili obsojeni na krajše zaporne kazni, nato pa pobiti, je dejal in nadaljeval, da so tretja kategorija izpuščeni iz zaporov, “ki jih na poti domov pobijejo v lokalnih obračunih oziroma na ukaz lokalnih funkcionarjev”. Četrta kategorija pa so pobiti na meji, je dejal in nadaljeval, da so v jami Jelence našli okostja nekaj deset ljudi, ki so bili pobiti v letih po koncu druge svetovne vojne. Po Dežmanovih besedah je bilo ob železni zavesi pobitih vsaj nekaj sto ljudi, “tako Slovencev in drugih, ki so bežali iz svobodne Jugoslavije”.

Želimir Kužatko, častni predsednik Zveze hrvaških društev v Sloveniji za obeleževanje žrtev pobojev, se je usodi žrtev v rovu Barbara za las izognil. Imel je neverjetno srečo, saj se je, za tedaj desetletnega dečka, zavzela neka partizanka s križem. Kužatko se je na koncu novinarske konference v Muzeju novejše zgodovine raziskovalcem zahvalil v imenu vseh hrvaških žrtev in poudaril, da so slovenski raziskovalci, ki z enako skrbjo obravnavajo vse žrtve ne glede na nacionalnost, lahko za zgled Hrvaški.

Denis Sarkić

P.S. Celotno novinarsko konferenco najdete tudi [1] tukaj.