Bilo je neko pozno popoldne in drva je naložil v peč. Nekdo mi je izdal lokacijo, na kateri se nahaja in sem pač odšla [1] tja, poskusit srečo. [2] Duće je namreč človek s kompleksno osebnostjo, razbitim gobcem in strah vzbujajočimi zapisi. [3] Rozman ga dobro pozna, zato mi je svetoval, naj se mu najprej predstavim. Da ne bom kasneje česa obžalovala.

Ugotovila sem, da je Duće res nastanjen v študentskem stanovanju (njegovih cimrov ni bilo naokoli, so pa tam ležali štumfi in ostanki njihove pojedine), tik ob krušni peči in pravi, da se (še vedno) trudi preživeti.

Je pa tudi res, da je po posnetem intervjuju zahteval popolno sinhronizacijo dialoga (težka je bila, a mislim, da nam je uspelo), avtorizacijo in ekskluzivni zmenek z mano. Do slednjega ni prišlo.
Tole je torej Duče:

“Pa sem reku, marš u pičku mater, jebite se u pizdu mater, da vam jebem…”

Katja Lenart