Katarina Kresal je Trenja zaključila s poudarkom. Politično pogumno in državniško, bolj konzervativno navdihnjeni bi rekli državotvorno. Za obrambo pravne države je pripravljena tvegati svojo popularnost. Gre seveda za izbrisane in uresničevanje odločb ustavnega sodišča.

“To žalostno poglavje naše zgodovine bomo enkrat za vekomaj zaprli,” je dejala ministrica za notranje zadeve. In dodala: “Pa tudi če mi rejting pade na nulo.” In prav za to gre. V preteklosti sta se v Sloveniji namreč oblikovali dve skupini politikov. Prva je branila sam izbris in seveda nasprotovala izvrševanju ustavnih odločb, druga pa je oportuno čakala in o temi govorila bolj po tihem. Za populistični nacionalizem, ki razburi duhove ponižanih in razžaljenih so izbrisani namreč idealni poligon demagogije. No, danes je videti, da se razmerja med zagovorniki in nasprotniki spoštovanja ustavnih odločb o izbrisanih vendarle spreminjajo. Prvi so pogumnejši in drugi so enostavno videti vedno bolj neumni. Boljša beseda mi nekako ne pade na pamet.

Lepše ilustracije te pravzaprav neverjetne slepote je predstavljal vzklik iz ust najbolj gorečega nasprotnika poprave krivic izbrisanim na včerajšnjih Trenjih, ki mu je tako rekoč ušel iz ust, takoj po omenjeni izjavi Katarine Kresal. “Pa to je protipravno stanje, ki ga vzpostavljate.” Saj ni res, pa je. Spoštovanje odločb ustavnega sodišča je vzpostavljanje protipravnega stanja. A ker je drža, kakršno je zavzela Katarina Kresal v slovenski politiki nekaj novega in je še vedno precej osamljena, imajo takšni vzkliki, kljub temu, da so povsem jasno skregani z zdravo pametjo, svojo težo. Ta sploh ni zanemarljiva. Ob TV glasovanju je, ne glede na nereprezentativnost takšnih anket, Kresalovo vendarle podprlo le okoli 15 odstotkov gledalk in gledalcev.

Zato bi bilo morda dobro ponoviti za kaj gre. Ustavna odločba 2003 med drugim pravi: ” Z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97) ali na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99), se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvo za notranje zadeve jim mora po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje.”

To bi moralo zadoščati. A nič ni samoumevno. Že sama usoda desetih odstotkov prebivalcev Slovenije, ki jim je država storila ugotovljeno krivico, bi morala zadoščati tudi za to, da bi se politika izbrisanim opravičila. No do tega trenutka je še daleč, čeprav ne gre dvomiti, da bo do njega nekoč prišlo. Zdaj je v Sloveniji velik civilizacijski dosežek že to, da se je našla ministrica, ki nima zadrege z izpolnjevanjem ustavnih odločb. Kljub temu, da jo je nekoliko strah jasno spregovoriti tudi o odškodninah. Tudi te bi namreč morala biti tema politične debate. Kajti glede tega ima opozicija prav. Priznanje povzročenih krivic bi moralo nujno voditi tudi do njihove poprave in seveda tudi do odškodnin za prizadejano trpljenje.

Napihnjene številke, ki jih predstavljajo so sicer povsem nerealne. Odškodnine bodo dodeljevala sodišča in tam nikakor ni enostavno doseči pravice. Za to so potrebna vsaj finančna sredstva in obilica vztrajnosti. Izbrisanim precej bolj prijazna rešitev bi bil dogovor o pavšalnih odškodninah, ki ga omenja Branko Grims. Vendar je treba najprej tako ali tako najprej spet zapisati vse izbrisane. To je začetek. Potem bo tudi bav bav odškodnin kmalu izgubil svojo moč. Podobno kot so izpuhteli denimo strahovi, da bodo Italijani pokupili vso primorsko Slovenijo. In gotovo se bo o izbrisanih potem mogoče pogovarjati precej bolj racionalno. Morda celo o pavšalnih odškodninah, ki bi bile vsekakor dobra rešitev. In tudi o opravičilu, ki jim ga država dolguje.

No, na to bo treba še nekaj časa počakati. Tudi na to, da bo politik oziroma političarka, ki premore toliko osebnega poguma kot Katarina Kresal, opravljal dovolj pomembno funkcijo, da bo to sploh mogoče. Opravičilo bo namreč moralo priti iz ust predsednika republike ali vsaj predsednika vlade.

Jani Sever