Pa poglejmo enega od fenomenov, ki nam ga je storila takozvana mati Recesija (tako se ji reče tudi po hrvaško, srbsko, litvansko in latvijsko, pa je še vedno boljša od Depresije). V letu 2009 je med ljudstvom zavladala vsesplošna panika, strah in paranoja. Kaj bomo, kako bomo, kakšna je naša prihodnost?

Jebemomast, [1] preživeti bo pač treba. Enim se stolčki pod ritjo zlepa ne bodo zrahljali, veliko pa jih do stolčka sploh ne bo prišlo. Gospoda na vrhu bo instinktivno pograbila, kar se pograbiti da, ostali bomo pač (morda ali [2] najverjetneje?) iskali službo, služili denar, delali kot [3] budale…da bomo lahko živeli. Ali pa tudi ne.

Vsake toliko me kdo pokliče in razlaga o krizi, zmanjšanju dohodkov, izgubljenem poslu, prazni denarnici. Prijatelji z rodne koroške grude pravijo, da bodo kmalu ostali brez službe, masovno odpuščanje grozi tudi Štajercem. Zaradi (globalne) finančne krize je na dnu avtomobilska, kovinska in gradbena industrija.

Tatjana, Silvo, Marjeta in Sašo so že na cesti (mimogrede, oni so vsaj imeli redno službo). Prav pri srcu pa me je stisnilo, ko mi je (po tridesetih letih in tik pred penzijo) skoraj 60-letni Štefan povedal, da je ostal na cesti. Skupaj s še petnajstimi sodelavci. Ker so šefi rekli, da je zajebal njihov glavni naročnik. Ni podaljšal pogodbe in nič več ne bodo šivali sedežnih prevlek za bemflne (ajde, BMW-je).

Oni dan sem se prijavila na Zavodu za zaposlovanje. Ker bom (časi avtorskih pogodb so mimo) ustanovila s.p.
Samozaposlila se bom. Pravzaprav sem si tega potiho želela že leta, tudi ime imam kot na dlani, naročniki pa se boste itak pulili zame, ko me boste odkrili. In država me bo bojda subvencionirala, ne samo mene, eno malo množico ljudi z vizijo, da se zaposlijo sami.

In kakšna gneča je na Delavnicah imenovanih [4] “Priprava za samozaposlitev”! Ki so, mimogrede, če želite od države prejeti subvencijo za samozaposlitev, obvezne.
Sliši se fajn, štiritisoč petsto evrov za začetek.
Potem računam. Najmanj 225 evrov bo šlo vsak mesec za prispevke, ki jih bom plačevala državi (in ne, ne bom imela klasično plačane bolniške, porodniške ali dopusta). Za kakšno leto dni bo že, a kaj ko moram kot s.p. delovati vsaj dve leti. Okej, razmišljajmo dalje.

Statistika pravi, da okoli osemdeset odstotkov samozaposlenih ne zdrži več kot leto dni. In če so bili srečneži subvencionirani, bo treba državi vrniti subvencijo. Opa! Šit, kaj pa če so ves subvencioniran denar pokurili za odplačevanje dolgov in za golo preživetje, s.p. jim ni zaživel, na sorodnike se ne morejo zanesti in po letu dni so ugotovili, da stroški le še rastejo?
Kaj pa, če se le in zgolj niso niti potrudili, da bi jim s.p. preživel? Morda so res le pokasirali tisto subvencijo in potem obsedeli na riti. Taki naj mi ne hodijo blizu, ne verjamem v lenobe.

Ne se zajebavat in mi odpirat malih firm s čudnimi imeni, dejavnostmi in vizijo, če se vam samo golta po subvenciji države! Ker zaradi takih moram jaz na zgoraj omenjeni seminar (kljub izdelani s.p. viziji in ciljem v glavi) čakati do konca aprila. Ker je bojda, tako pravi moja svetovalka na Zavodu za zaposlovanje, neverjetna gneča.

Kaj se potemtakem dogaja? Imamo v recesijski eri Slovenci poplavo samozaposlenih (naj razsvetlim, to je nadvrsta brezposelnih in podvrsta zaposlenih)?
Imate kakšno primerno službo zame, medtem ko čakam na samozaposlitev in subvencijo? Kaj v zvezi z pisanjem, videom in glasbo morda?

Še nagradno vprašanje, naj ostane za konec (takisto je posthumna nagrada za pravilne odgovore):
Bomo s poplavo s.p.-jev res kaj rešili? Ali pa bomo padli le še globje v Depresijo?

Vam [5] povem čez kakšno leto dni, ko bomo že recesivno analizirali pred- in po-recesijsko Slovenijo in njeno (brez)z(a)poslenost. Dotlej pa naj vam bodo noči mirne, denarnice polne evrov in nadrejeni usmiljeni.

Katja Lenart