Pepelnična sreda je prvi dan posta. Postni čas pa je čas pokore. V tem obdobju velja spodbuda k poglobljeni molitvi in ljubezni do bližnjega, k zatajevanju samega sebe, uči vesoljna rimsko-katoliška cerkev. Zato mi dovolite, da se na ta pepelnati dan tudi sam posujem s pepelom, kajti motil sem se in hudo grešil.
Pred državnozborskimi volitvami sem namreč z inštitucijo, v katere izbi pravkar sedim, sklenil dogovor, da bom redno ocenjeval retorično plat predvolilnih soočenj. In pri tej raboti sem zagrešil mnogotero napako.
Po prvem soočenju med Janšo in Pahorjem sem zapisal, da je slednji na soočenje prišel povsem nepripravljen, brez konkretnih podatkov, oborožen le z zanj značilnimi splošnostmi in puhlicami. Zapisal sem tudi, da ga je Janša po petih minutah knockoutiral, nakar si je Pahor do konca oddaje intenzivno brisal znoj s čela, lic in vratu, rok ni več tlačil v žepe, sproščeno nasmihanje pa je nadomestila zategnjena grimasa, ki se v uri in pol skorajda ni več oglasila.
Danes, po pregovornih 100 dneh nove vlade vem, da sem grešil; moje misli so bile napušne in prevzetne. Nikakor ni res, da je Borut Pahor prišel povsem nepripravljen, brez konkretnih podatkov in oborožen le z zanj značilnimi splošnostmi in puhlicami na prvo televizijsko soočenje. Nasprotno, prvih 100 dni nove vlade nedvoumno kaže, da Borut Pahor je povsem nepripravljen, brez konkretnih podatkov in oborožen le z zanj značilnimi splošnostmi in puhlicami. Sicer si ne briše več tako intenzivno znoja s čela, lic in vratu, pa tudi grimasa je vedno bolj zategnjena. Bržčas zato, ker je po predvolilnem knockoutu svoje obličje zabarantal še za nekaj povolilnih krošejev in aperkatov. Kot pravi vernik je pač ponudil še drugo lice, človeški material pa ima omejen rok trajanja in še bolj omejeno raztegljivost …
Naj sklenem. Pepeljenje nas spominja, da smo zapisani smrti in spokornost je prvi korak na poti k vstajenju. Vstajenja pa si je končno želeti tudi od predsednika vlade.
Prijeten post želim!

Igor Ž. Žagar