Po tem, ko je SDS svoje novo opozicijsko obdobje začela z umirjeno držo pri vprašanju Hrvaške in racionalnim predlaganjem dodatnih ukrepov za omilitev posledic finančne krize, se zdi, da je ob izbrisanih spet pokazala, svoj stari obraz.

Pri izbrisanih pač očitno ne gre drugače. Kljub odločbam ustavnega sodišča. Pri izbrisanih gre za odgovornost osamosvojiteljev. Glede tega pa pri SDS ni šale. Tudi najvišja državna sodna inštanca njihovega ravnanja ne more spremeniti. Konec koncev imajo že vrsto let pripravljen odgovor na to, da gre pri neizvrševanju odločb ustavnega sodišča o izbrisanih za nedopustno izigravanje pravne države. Že davno so pripravili predlog ustavnega zakona o izbrisanih, ki naj bi vprašanje dokončno razrešil. Nujna pogoja, brez katerih SDS ne pristaja na popravo krivic izbrisanim, sta dva. Nihče od izbrisanih ne sme dobiti odškodnine. Krivice pa ne smejo biti popravljene komurkoli, ki je v času osamosvojitve sodeloval z Jugoslovansko armado.

A pustimo ob strani ustavno sodišče. Politika se v Sloveniji nanj pogosto požvižga. Primer izbrisanih še zdaleč ni edini. In tudi ne drži, da bi bil nespoštljiv odnos do sklepov, ki imajo ustavno težo, značilen samo za eno politično opcijo. Kadar gre za “našo star” v Sloveniji tudi ustavno sodišče bolj malo šteje. “Naše” politično mnenje je vedno bolj pravo od njegovih ustavnih odločb. Tudi v primeru izbrisanih ni prav nobenih znakov, da bi bila lahko SDS pripravljena na popuščanja. Naštevati argumente za kaj takšnega, je tako rekoč nesmiselno. V SDS so že neštetokrat slišali, da država ne more prepovedati sodiščem, da bi prisojala odškodnine. Prav tako pa vedo, da sodišča kaznivih dejanj izbrisanih, ki naj bi jih storili med osamosvajanjem, niso obravnavala.

Politično je seveda vprašanje povsem legitimno. Vendar si je težko predstavljati, da bi država, v kateri sodiščem parlament prepove izplačevati odškodnine za prestane krivice v zasebnih tožbah, veljala za vzor demokratične ureditve. Nekoliko drugačno se zdi vprašanje vračanja pravic tistim, ki niso pravočasno prestopili iz JLA v Slovensko vojsko. A tudi v tem primeru je politika popolnega izključevanja nasprotnikov iz sistema pravic, ki naj bi jih zagotavljala slovenska država, vse prej kot zgled pravne države. Pa tudi, če pozabimo na povsem pravne konsekvence takšnega ravnanja, je politični pristop nepopustljivosti do dela prebivalstva, ne glede na osebne stiske, ki so določale njegovo usodo, precej kruta in dolgoročno gotovo ne ravno konstruktivna strategija.

Vendar vse to SDS niti malo ne zanima. Kot pravijo gre za načelo pravičnosti. Skrbi jih, da izbrisanim ne bi pripadlo preveč pravic. Argumentacija je pravzaprav povsem neverjetna. A za stranko, ki najbolj trdno in neomajno ter brez refleksije, stoji na branikih osamosvojitve, pravzaprav pričakovana. Izbris je, ob priznanju, da je do njega prišlo načrtno in da se ga je tudi namenoma prikrivalo, enostavno madež na osamosvojitvi. In tega SDS seveda ne more kar tako priznati. Poleg tega je SDS izbrisane že davno prepoznal kot svojo tržno nišo. Pred volitvami leta 2004, so jo že s pridom izkoristili. Na koncu so bili glede vprašanja izbrisanih popolni zmagovalci. O izbrisanih se potem štiri leta skoraj ni govorilo. In očitno so v SDS prepričani, da jim lahko uspe tudi tokrat.

Ker želi notranja ministrica Katarina Kesal izvršiti kar oblasti nalaga ustavno sodišče, bo proti njej vložena interpelacija. SDS ji očita, da želi zaobiti referendumsko voljo ljudstva glede izbrisanih. Gre za referendum o tehničnem zakonu o izbrisanih iz leta 2004. Nekaj več kot 30 odstotkov volivk in volivcev je takrat s 94 odstotno večino zavrnilo zakon, ki je bil za popravo krivic tako ali tako nepotreben. Ja, res je, referendum je bil velika zmaga nasprotnikov poprave krivic izbrisanim. Od takrat se je razpoloženje javnosti, vsaj tako kažejo javno mnenjske ankete, nekoliko spremenilo v korist izbrisanih. Čeprav so izbrisani gotovo še vedno zelo uporabna politična municija za spodbujanje nestrpnosti. V času krize, pa je omenjanje odškodnin, samo še bolj učinkovito.

Vsega tega se SDS vsekakor zaveda. A hkrati vedo tudi, da interpelacija nima prav veliko možnosti za uspeh. Zdi se celo, da je za fasado odločnosti vendarle mogoče slutiti tudi popustljivost. Branko Grims celo pravi, naj koalicijska stran pove, kolikšne odškodnine bi bile za njih sprejemljive.

Jani Sever