Nekaj gnilega je v deželi Kranjski

Avtor Luka Culiberg | 16. februar, 2009 @ 10:09

Pravzaprav mi je odveč pisati o tem. Prvič zato, ker mi ni prijetno sodelovati v trenutnem javnem seciranju prijateljevega romana, drugič pa zato, ker je trušč okrog zadeve večinoma na precej neokusni ravni. Seveda, če bi bil cinik, bi lahko rekel, da si pisatelj kaj več od tega sploh ne more želeti, saj je bil v zadnjih dveh tednih deležen pozornosti medijev, ki se je le težko nadeja kakršnokoli literarno delo. Tako bi kot cinik lahko rekel, kakor namigujejo nekateri, da bi Goran moral biti policiji celo hvaležen. A s tem bi popolnoma spregledal drugo plat medalje, spregledal bi žalostno dejstvo, da gre pri tem za hudo dvorezen meč. Da, verjetno je prodaja romana res še dodatno poskočila. Toda, ali je nekaj več prodanih izvodov res vse, kar si Goran lahko želi v zvezi s svojim romanom, četudi za ceno popolnega nerazumevanja?

Kot pravim, mi je odveč pisati o tej v zadnjih treh tednih neštetokrat prežvečeni temi, a bežno spremljanje dogajanja v Sloveniji, kakor mu lahko sledim prek internetih vesti, mi tu daleč stran v Tokiu daje občutek, da je Slovence v zadnjem času najbolj razburilo prav to. Dobro, to in pa seveda EMA. Pravzaprav so deželo Kranjsko vznemirile kar tri stvari: Čefurji, Cigani in Hrvati.

V resnici je bilo komično – ne, tragi-komično – spremljati, kako je skozi ideološki horizont ksenofobne negotovosti v kranjski subjekt zarezalo bridko jeklo in ga razcepilo na dvoje s tako lahkoto, kakor da bi bil zasekal v posušen smrekov hlod. Grozi, da bi na Evrosong poslali Cigane, je sledil nepojmljiv šok. Namesto Ciganov bomo poslali Hrvate! Zmeda je bila popolna. Paradoksi so se množili: ena svetlolasa pevka »pohrvati« vso skupino, medtem ko drugi svetlolasi pevki ne uspe »posloveniti« druge skupine. Napadeni smo z dveh koncev; na eni strani nam preti zunanji sovrag, na drugi nas ogroža notranji sovražnik. Nas bodo pred širno Evropo zastopali sovražni tujci-sosedi, ki jih ne maramo, ali sovražni tujci-domačini, ki se jih sramujemo? Toda kako bomo vzdržali bitko na dveh frontah, ko pa smo napadeni še s tretje strani. Obkoljeni smo. Izza hrbta so po nas udarili še čefurji.

Uničujoči udarec sovraga je prišel v obliki nagrade Prešernovega sklada. Klonimo, dotolkli so nas. Najvišje državno priznanje za dosežke na področju kulture je šlo v roke – čefurja.

Že samo branje nekaterih komentarjev pod novicami, ki omenjajo bolečo temo, je dovolj, da človek postane žalosten. Ne žalosten v smislu – škoda, ker na Emi ni zmagala Alya, pač pa na mnogo globlji ravni – v človeka se nepreklicno naleze »Weltschmerz«. Zato mi je v tem trenutku še toliko bolj odveč pisati o tem. In pri tem si niti pomisliti ne upam, koliko žolča je zlitega na to temo v širšem slovenskem medmrežju. In seveda me niti malo ne mika zvedeti.

Toda kakšni so ti poskusi refleksije omenjenega napada na tisočletno slovensko kulturno dediščino, ki kloni pred barbarizmom njenih zasmehovalcev, katerih edini namen je zavistno in sovražo teptanje klenega slovenstva?

Pred dnevi je bil o Goranovi knjigi na spletni strani Radia Ognjišče objavljen članek Jožeta Bartolja, ki je najprej svoje bralce označil za teleta in goveda, nas poslal v vse izvedenke spolnih organov in nato navrgel še nekaj o rezanju notranjih organov. Takega nizkotnega žaljenja svojih bralcev od Radia Ognjišče res ne bi pričakovali in četudi je bil pisec sam nedvomno prepričan, da piše satirično in da je s tem zadel žebljico na glavico v argumentaciji proti Goranu, seveda ni storil ničesar drugega, kakor užalil svoje bralce in pokazal, da so mu Goranov roman, književnost na splošno in človeška dostojnost španska vas. Nato omenjeni pisec navede odlomek iz romana in ugotovi, da ne gre ravno za besedilo na Kovačičevem, Jančarjevem ali Rebulovem nivoju. Zato je prepričan, da takega besedila ne bi smeli preganjati s kazensko ovadbo. Ne zato, ker bi menil, da je to samo po sebi popolnoma nedopustno, pač pa zato, ker je besedilo nevredno pregona in ga zato ne preganjaš, razen če mu ne želiš narediti reklame, ki si je ne zasluži!

Res, moralno stališče vredno naših dedov! A pojdimo dalje; po piščevem mnenju bi morali Gorana tožiti tisti, ki dajo kaj na ta jezik. Kateri je »ta« jezik, avtor sicer ne pove, a uganemo lahko, da misli na knjižno slovenščino. Toda, hop Cefizelj!, prav na tej točki Jože popolnoma zgreši bistvo. Tisto, kar mu pri tem ni jasno, je namreč to, da knjiga NI napisana v knjižni slovenščini in da se zato razburja v prazno.
A kljub vsemu avtor kot sklep navede tezo, s katero se moram v celoti strinjati. Zapiše namreč, »da ni važno samo, da nekaj zanimivega poveš, ampak je važno tudi, kako to poveš.« Bingo! In ravno zato je Goranov roman poseben, saj je povedal zgodbo tako, kot še nihče pred njim.

Prav zato menim, da je policijska blamaža, kolikor ji je že naredila dodatno reklamo, hkrati knjigi tudi škodovala, saj se je diskurz od literarnega polja premaknil na popolnoma drugo, zgoraj omenjeno ideološko bojišče. Tako se zdaj ustvarja cel korpus pisarij o knjigi, ki na popolnoma napačna vprašanja ponujajo popolnoma napačne odgovore, do kateih so prišli s popolnoma napačno argumentacijo.
Eden od argumentov, ki se v teh debatah večkrat pojavlja, in ki je še posebej zgrešen v svojem bistvu, pravi: »Vojnović ni nikakršen Dostojevski.« Take trditve so še posebej smešne, saj poskušajo utemeljiti svojo poanto s čisto zgrešeno logiko. Logika zadaj je seveda jasna: Dostojevski naj bi predstavljal univerzalno merlilo s katerim se tehta vse, kar je bilo napisano pred in po njem. V resnici hvala bogu noben pisatelj ali pisateljica, razen Dostojevskega samega, ni Dostojevski. Precej prikrajšani bi bili, če bi bilo drugače.

Poleg tega neusmiljeno brca v temo tudi tisti logični spodrs, ki samozavestno vzklika, »in zakaj naj bi bral zdaj nekaj o čefurjih, ker je Vojnović o tem pisal?«. Ne vem, a ob vsem tem se sam sprašujem, zakaj bi se sam ukvrjal z idioti, pa četudi je o tem pisal Dostojevski.

Tako je ta nesrečna afera sprožila val diskurzov, ki se napajajo iz raznoraznih frustracij, in seveda s samim vprašanjem literature nimajo več nič skupnega. Na spletni strani tednika Mladina je pod recenzijo romana svoje mnenje objavil neki Anej Sam in zapisal tole ugotovitev:

»Ali je torej besedilo Gorana Vojnovića, ki je oknjiženo pod naslovom Čefurji raus, literatura? Portret policistov oziroma policije – cajkiči, kapsi, debili, šupki, bumbarji, retardirani, kurci od ljudi, pičke hinavske, papki od pandurjev – kaže, da ni. Literatura je vedno odsev stvarnosti – ta »portret« pa je grob ponaredek resničnosti.«

Je možno, da odrasel človek tako fundamentalno ne razume književnosti? Ni mi sicer jasno, kaj predstavlja »literaturo« ljudem kot sta Anej Sam ali Jože Bartolj, a prepričan sem, da iz dna duše zaničujeta na primer nedopustni jezik v »Peklenski pomaranči« Anthonyja Burgessa, ali pa tako sprevržene like, kot so Patrick Bateman v Ellisovem »Ameriškem psihu« ali Hannibal Lecter v romanih Thomasa Harrisa. A težje verjamem, da gojita tako sovražen odnos tudi do piscev, kakršen je recimo William Shakespeare. Goranov roman, kot smo slišali, vsebuje žaljive izraze za policiste, kar naj bi bil grob ponaredek resničnosti, saj so v resnici slovenski policisti fejst fantje. Toda, kaj ni recimo Shakespearov vzklik, »slabost, ime ti je ženska!« še bolj grob ponaredek, ki meče slab glas prav na vse ženske? In ko se mu zapiše, da je »nekaj gnilega v državi Danski«, kaj ne bi bilo prav, da Danska vlada pošlje uradno protestno noto v Bruselj in se pritoži zaradi blatenja njenega imena? Da ne govorim o tem, s čim nas je, Slovence, ozmerjal Ivan Cankar.

Po drugi strani pa morda spet ni tako hudo. Nemara je celo dobro, da ljudje kot Bartolj, Sam in četa anonimnih somišljenikov s svojimi konservativnimi stališči nasprotujejo vsakršni novosti in spremembi, saj prav s tem sami ustvarjajo podlago, na kateri se lahko artikulira in ustvari napredna misel in uveljavi kreativni potencial. Še en primer, ki bi ga gospod Bartolj brez dvoma sežgal sredi Prešernovega trga, če bi bil zrasel na domači grudi, je recimo »Ljubimec lady Chatterley« D. H. Lawrenca, ki so ga ob izidu leta 1928 kritiki Bartoljevega kova označili za nekaj najbolj zlobnega in gnusnega, kar je kdajkoli umazalo književnost njihove dežele. Roman se je pozneje za razliko od Goranovega tudi res znašel pred sodiščem, saj je vseboval nekaj anglo-saksonskih besed s štirimi črkami: »Th’art good cunt, though, aren’t ter? Best bit o’ cunt left on earth. When ter likes! When th’art willin’!« (Vi ste pa mična gospodična, kajne? Mislim, da vam na zemlji ni para. Torej, kadar vam drago! Kadar želite!). V primerjavi s tako ostudno slengovsko angleščino, se jezik v »Čefurjih« bere skoraj kot evangelij po Marku. A Bartolj hkrati ne ve, da je »Ljubimca lady Chatterley« slovenska literarna stroka uvrstila v zbirko stotih največjih romanov svetovne književnosti.

Goranov roman je poseben prav zato, ker je uspel »uknjižiti« jezik, ki je jezik okolja, o katerem piše in v katerem se odvija zgodba njegovega junaka, in prav s to literarizacijo »čefurščine« je ustvaril pogoje možnosti nastanka te zgodbe, ki je brez tega jezika ne bi bilo mogoče povedati. Prepričan sem, da žolčni kritiki Goranovega romana poleg Shakespearja, Burgessa, Lawrenca in podobnih zato globoko zaničujejo tudi ljudi, kakršen je bil Dante Alighieri, ki je zato, da bi lahko povedal ljubezensko zgodbo, zmaličil visoki slog pisne lantinščine in svojo zgodbo zapisal v vulgarnem jeziku, kakor so ga govorili ljudje v njegovem okolju. Da je ta njegov jezik danes visoka knjižna italijanščina, je seveda zgolj naključje.
In ne, Goran tudi ni Dante Alighieri.

Luka Culiberg


Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si

URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2009/02/16/nekaj-gnilega-je-v-dezeli-kranjski/