Na deželnem sodišču v Celovcu se bo v ponedeljek odvil proces proti [1] antifašističnemu aktivistu iz Ljubljane, mojemu tovarišu Andreju. Obtožen je, da naj bi med srečanjem nacističnih veteranov na gori Ulrichsberg na avstrijskem Koroškem napadel policijo. Zagrožena kazen ni majhna.
A kaj se dogaja na gori Ulrichsberg? Na njej vsako leto poteka shod nacističnih veteranov 2. svetovne vojne, vojakov Wehrmachta, ki se jim pridružujejo tudi njihovi mlajši in mnogo mlajši somišljeniki. Pod krinko “obeleževanja spomina na padle vojake” zbrana druščina zanika zločine nacizma in padle naciste prikazuje kot heroje, ki so svoja življenja dali za domovino. Bolj nevarno od obujanja spominov ostarelih kameradov pa je dejstvo, da je dogodek na gori Ulrichsberg postal pomembno simbolno oporišče današnje skrajne desnice, tudi razvpitih neonacistov. Vsako leto se z njega slišijo sovražni govor do tujcev in drugačnih, opozorila na nekakšno prastaro slovansko nevarnost ali migrantsko poplavo. Nacistična ideologija torej, ki je zgolj preoblečena v nove fraze, primerne za uporabo v sedanjosti. Če nam je jasno, da se to dogaja v deželi, ki je proizvedla fenomen Haider in ki tudi sicer ni imuna na uvrščanje skrajno-desničarskih stališč v politični mainstream, potem vemo, da smo trčili ob hudo pomembno vprašanje o naši lastni prihodnosti in na vprašanje osebne odgovornosti.
Navkljub sicer prevladujočemu cinizmu in neprizadetosti še vedno obstajajo ljudje, ki zastopajo stališče, da mora biti zavračanje izključevanja, agresije in sovraštva temelj vsake družbe. Kaj nam o stanju stvari danes pove dejstvo, da se morajo tisti, ki ob porastu ideologij sovraštva ne molčijo, zagovarjati pred sodiščem? Je zagovor odprte družbe danes res postal zločin?

Urška Cocej