V avgustu lanskega leta sem na dva vaša službena e-maila poslala svoj protest proti selitvi Šentjakobskega gledališča z naslovom Ne selite gledališča, vendar ni bilo odgovora. Zato sem pismo objavila še v Dnevniku in na Vesti.

No, ker ste vztrajali s selitvijo, sem na Vesti objavila še kolumno z naslovom Ljubljanske selitve. V obeh pismih so seveda navedeni argumenti, ki govorijo proti selitvi Šentjakobskega gledališča, zato vaša trditev v današnjem Dnevniku, citat: »Razen podpisov in čustev ne vidim niti enega argumenta, da se ne bi preselili!« ne drži. (Dnevnik, 12. 2. 2009, Šentjakobskega gledališča ne bo rešila niti peticija.)
Najprej bi vas rada spomnila na naša čustva, nas, ljubljanskih volilcev, ki so nas prevevala ob obkrožanju besedice ZA na glasovnici za izvolitev novega ljubljanskega župana. Ta besedica ZA in naša čustva ob njej so vam omogočila vašo zmago.

Rada bi vas spomnila tudi na naše argumente, nas, ljubljanskih volilcev, ki smo jih imeli ob obkrožanju besedice ZA na glasovnici za izvolitev novega ljubljanskega župana. Tudi ti naši argumenti so vam omogočili zmago. Takrat ste sprejeli izvoljeno mesto župana in ste bili veseli naših čustev pa tudi naših argumentov, ki jih tu ne bom ponavljala; seveda so bili naši argumenti različni, eden pa je bil vendarle prevladujoč. Saj veste, kaj mislim. Brez naših čustev in brez naših argumentov danes ne bi bili župan mesta Ljubljane.

Danes vam čustva 3600 Ljubljančanov, podpisnikov peticije, niso mar, argumentov pa, ki jih teh 3600 Ljubljančanov ima, tudi ne vidite, ker jih nočete videti!

Ne boste verjeli, ampak življenja mnogih ljudi se odvijajo skozi čustveni svet. Velika večina naših odnosov je zgrajena na čustveni osnovi. Ki pa ni nujno, da so vedno dozorela. Pravzaprav je čustveni neinteligenci, kot lepo imenujemo čustveno nezrelost, podvrženih veliko in preveč ljudi. Mnogi od njih, žal, delujejo v javnosti ali vodijo državo.

Tudi vas vodijo čustva pri vašem delu. No, pa tudi dobiček, seveda.

Vaš nepopustljiv odnos do Šentjakoba, Zoran Janković, je čustvene narave. Imenuje se TRMA!

Da ne vidite argumentov, da nočete videti argumentov, pa je vzrok v vašem nepoznavanje slovenske kulturne zgodovine. Če jo pa že nekoliko poznate, vam je zanjo malo mar; oprostite, Zoran Janković, je pač nimate v genih. Vam imena in dogodki, ki jih ne bom ponavljala, a so našteti v prejšnjih mojih zapisih, še več pa po leksikonih in knjigah, ki govorijo o slovenski umetnosti in kulturi, seveda nič ne pomenijo. Ker vam nič ne pomenijo, jih ne spoštujete. Ker jih ne spoštujete, jih boste preprosto zavrgli.
In mimogrede: pomanjkanje spoštovanja je tudi čustvo, ki je v tesni povezavi z nekulturnim odnosom. V obeh primerih gre za zelo zelo negativni čustvi.

Šentjakobsko gledališče ima zelo močan argument, da ostane na mestu, kjer je živel in delal skoraj sto let. Ta argument se imenuje kulturna zgodovina. Kot župan Ljubljane, Zoran Janković, bi morali vedeti, preden ste se odločili za kandidaturo, da imamo Slovenci do svoje kulturne zgodovine čustven odnos. Zato imamo tudi kulturne praznike in druge slovesnosti, ki nas spominjajo na delo naših prednikov. Vsak narodna na tej zemlji je obstal zaradi svoje kulture. Brez kulture tudi Slovencev ne bi bilo. Bili bi samo še na kakšnem starem zemljevidu, in v tem primeru vi, Zoran Janković, nikoli ne bi mogli postati župan mesta Ljubljane.

Vaš edini argument, župan Zoran Janković, da bi ukinili, oprostite, selili Šentjakobsko gledališče, se glasi: »poleg tega pa je Dom španskih borcev za vas boljša ponudba, saj bomo delali garažo in uredili ploščad!«
Garaža in ploščad! To pa je argument! Bravo!

Torej, na kratko: ko bomo imeli v Ljubljani dovolj parkirišč, urejenih garaž, urejenih ploščadi, bo mesto Ljubljana kot je treba. Kaj teatri, knjige, filmi, slike, glasba, kino dvorane, urejeni lokali! Garaže, garaže so in bodo naš nacionalni in mestni ponos. Že vidim nov, dela prost dan, ki bo posvečen »Očetu slovenskih nadzemnih in podzemnih garaž, avtomobilov in ploščadi«.

Res ne razumem, kako smo lahko »samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči« obstali, ko pa v nobenem od prejšnjih stoletij ni bilo ne avtomobilov, ne garaž, ne urejenih ploščadi? Kako so partizani sploh lahko zmagali brez garaž in urejenih ploščadi? Pa Prešeren? Največji slovenski pesnik! Pisal je po gostilnah in kjerkoli pač že. Če bi imel že takrat urejene garaže in ploščadi, kako velik pesnik bi to šele bil! Svetovni! In ves svet bi imel 8. februarja proslavo in dela prst dan v njegovo slavo in čast.

Brez velikega števila imen kulturnih ustvarjalcev danes ne bi bilo Slovenije; tudi brez nekaterih politikov, a teh je že malo manjše število, nas tudi ne bi bilo; zelo redki pa so župani mesta Ljubljane, ki so bili zaslužni za ohranjanje slovenske identitete. Grobarjev vseh vrst pa imamo v preteklosti in bližnji sedanjosti na Slovenskem kolikor hočete. Bi bili res radi eden izmed njih tudi vi, Zoran Janković?

Danes glasujem za vaš odstop, župan Zoran Janković, čeprav sem dodala svoj glas k vaši izvolitvi! Glasujem PROTI vam z argumentom, da je treba slovensko kulturno izročilo spoštovati. Glasujem PROTI vam zaradi čustvenega odnosom do mojega, Slovenskega naroda zdaj in v preteklosti. Glasujem PROTI vam zaradi vašega tehnokratsko - kapitalistično-dobičkarskega odnosa do vsega mesta Ljubljane in vseh Ljubljančanov.

Vesna Arhar Štih