Dopisovanje med Ziherlom in Pahorjem je neverjetno zabavno. Na prvi pogled je junak njune korespondence Janez Janša, ki se je dogodka, kot je bilo videti, iskreno razveselil. A zdi se, da bi bil pravi heroj src vendarle lahko nekdo drug.

Janša je pisanje komentiral z dvema kratkima, a jasnima in ostrima ugotovitvama. Ziherl predsednika vlade ošteva kot šolarčka. In koalicija, ki tako obračunava sama med seboj, ne potrebuje opozicije. Obe izjavi sta dovolj resnični, da bi lahko vlado vsaj malce zaskrbeli. Vendar učinki zadnjih javnih pisem, kljub temu niso tako enostavno predvidljivi. Zgodba ima svojo predzgodovino.

Vsebina konfliktov znotraj koalicije je znana od prvega dne, ko je nova vlada prevzela oblast. Zaveze predsednika vlade o novem načinu kadrovanja in povezovalnosti so kmalu kulminirale z zaposlitvijo Dimitrija Rupla v premierovem kabinetu. In vsaj od takrat je konflikt glede načina vladanja javen. Skorajda transparenten. Z oscilacijami traja ves čas. Posebej pa se je okrepil ob poskusu oblikovanja partnerstva.

Kor rečeno, ima Janša seveda prav. Ziherl je do predsednika vlade oster in njegova ambicija je, da bi ga poučeval. Je to slabo že samo po sebi? Ali predsednika vlade nihče ne bi smel o čem poučiti? V tej Janševi predpostavki pravzaprav odseva bistvena razlika med Janšo in Pahorjem. Janša se v resnici ni pustil poučevati. Medtem ko je Pahor, kot kaže, pripravljen prisluhniti tako rekoč vsakomur.

Tudi druga Janševa diagnoza govori o isti stvari. Pahorjeva vladna koalicija je gotovo precej bolj neuglašena od njegove. Vendar to ni nujno vedno slabo. Ko si nasproti stojita stroga avtoritativna hierarhičnost in demokratična dialoška odprtost, bi najbrž mnogi dali prednost drugi izbiri. Ne Pahor ne Janša seveda nista predstavnika takšnih načinov vladanja v čisti obliki. Vendar ju njuna ravnanja dovolj jasno postavljajo na eno ali drugo stran.

Hkrati pa se zdi, da ju nekaj vendarle druži. To je politika mesijanstva. Ali lepše rečeno poslanstva. Politika velikih nalog in spreminjanja zgodovine. Politika, ki denimo nima nič skupnega s pragmatizmom, ki smo ga poznali v času, ko je bil predsednik vlade Janez Drnovšek. Janša te poteze svojega značaja nikoli ni pretirano skrival. Če nič drugega, si bomo gotovo zapomnili njegov svetilnik 21. stoletja.

Pri Pahorju v času, ko je bil predsednik ene od opozicijskih strank, ta karakterna poteza niti ni bila dominantna. Pravzaprav jo je bilo težko sploh zaznati. No, sedaj o njej ne more biti praktično nobenega dvoma več. Saj ne, da prej ne bi mogli zaznati znakov, ki so kazali, da ima Borut Pahor posebno poslanstvo. O tem so govorile tako njegove izjave kot dejanja. V pismu Ziherlu je samo še trdneje zakoličil svoje cilje.

Pahorjeve teme so sprava, sodelovanje in patriotizem. Vojni zakoni, partnerstvo in Hrvaška, konkretni politični projekti. Za vsem tem stoji ideja o vodji, ki je združil Slovenijo. “Kolikor so stvari težje, tolikor bolj je potrebno biti odločen, da se problemi rešijo mimo zamer, ki jih prinašajo neprepričljiva politična ravnanja. Vidiš, zato bom ostal taki drži zvest tudi v prihodnje.” Tako je Ziherlu odpisal Pahor.

Janša bi se moral nad tem vsekakor zamisliti. Cinični komentarji ne pomagajo. Na TVS je včeraj kardinal Franc Rode na vprašanje Mojce Širok o tem, kako ocenjuje delovanje nove slovenske vlade dejal: “Padlo mi je to v oči, recimo. Osebna simpatija, ki jo izžareva predsednik Borut Pahor. Njegova iskrenost. Da prizna, da se je zmotil. Da pravi pač, da se opravičuje za kakšno napako, ki jo je storil. Meni se zdi to zelo simpatično.”

Jani Sever